O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet
Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti.
Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti. In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katerekoli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sledilo mukotrpno plačevanje računov, nam je to vseeno bolj sprejemljivo kot dan na dan gledati, kako se potapljajo jadrnice naših otroških sanj in idealov. Obupno je. In v tem nezadovoljstvu je nemogoče živeti.
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Menda je to tisto, čemur kristjani pravimo velikonočni pogled na življenje. Videti v svetu in v lastnem življenju več dobrega kot slabega, Boga, bolj močnega od hudiča, ali, bolje rečeno, manj Božje zlobe in več njegove ljubezni. S konkretnimi dokazi, seveda, da je lepo tukaj in zdaj, z dokazi Božje ljubezni sredi vse krutosti, ki jo premore življenje, ne samo v besedah, ne samo v jalovih obljubah, da bo nekoč lepše in bolje. Upijanjati se s sanjami o lepoti v daljni prihodnosti na onem svetu je prav isto kot zvrniti liter bambusa, da se lažje nasmeješ.
Nekega nezadovoljnega februarskega popoldneva mi je bilo dovolj vsega tega. Hotel sem videti lepoto. Hotel sem nehati jamrati in začeti živeti. Bral sem knjigo Ann Voskamp, Tisoč darov, in se odločil, da se bom v postu začel več zahvaljevati, drugače rečeno, da bom začel v svojem dnevu iskati konkretne stvari, ki sem jih občutil kot Božje darove. In sem začel, najprej s tistimi velikimi, očitnimi, kot sta topel sončen dan in obisk prijatelja, potem pa sem videl še manjše, tiste skorajda nevidne, samoumevne darove. In sem, utrujen od celega dneva ugotovil, da nimam dovolj časa in energije, da bi naštel vse. Preveč jih je bilo. Preveč darov, da bi jih mogel našteti.
Sedaj se post končuje, jaz pa ne bi rad nehal. Rad bi nadaljeval svojo postno akcijo, ker mi je kot učencema v Emavsu odprla oči (Lk 24,31). Bolj srečno sem začel živeti in mirneje spati. Mogoče je res, da je svet krut in življenje pretežko, morda je res najbolje mižati in si tam, pod vekami, ustvariti neki novi svet, lepši in boljši od tistega, ki si ga je zamislil Stvarnik. Vendar pa bi bil v tistem svetu sam, v tem pa nisem. In to vem zaradi hvaležnosti, ki mi je v grobu ustvarila veliko noč.
(objavljeno v Ognjišču, april 2018)
Komentarji
Objavite komentar