Preskoči na glavno vsebino

Na goro


Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. (Mr 9,3)

Rad imam sprehode. Ne zaradi svežega zraku. Tu v Rimu je pravzaprav še najbolj zdravo ostati cel dan v hiši. Tudi ne zaradi tega, da nimam trebuščka, ki se tako rad zgodi duhovnikom na študiju. Tudi ne zaradi boljše forme za pisanje, niti zato ne, ker si na njih pretegnem zakrknjene mišice od sedenja pred računalnikom. Sprehode imam rad zato, ker iz mene nekaj naredijo.

Lahko bi rekel, da so moja hodeča molitev. Ponavadi grem v park, ali v tistega pod akvedukti ali pa na staro Apijo. V vsakem primeru to od mene terja precej časa in energije, preden se skozi prometne ceste in zaparkirane ulice prebijem do malce bolj umirjenih kotičkov. Zato se mi - priznam - večkrat ne ljubi iti. V bistvu grem samo zato, ker vem, kakšen bom prišel nazaj. In ko me po celem dnevu sedenja v sobi začne boleti glava, je to eden od signalov, da sprehod potrebujem. Da ni to nikakršen luksuz, ampak nekaj nujnega, potrebnega kakor voda in kruh in topla beseda.

Vem, kakšen sem brez njih. Moti me Emericovo počasno maševanje in grobna tišina pri mizi, ne zdržim s Simonovimi ponavljajočimi se vprašanj in s Prekashevo preglasno molitvijo v kapeli. Ne morem preživeti z drugimi, s sabo pa sploh ne. Ko grem na sprehod pa, čeprav tu res ni svežine gozdov in travnikov in čričkov, pridem domov drugačen. Spremenjen. Ko hodim, ne delam nič posebnega. Samo privoščim si nekaj lepote. Delam nekoristne stvari. Zaslišim kosovo žvrgolenje. Vidim nežno rožnat cvet mandljevca. Vodno krešo v potoku. Sonce, ki se bori z oblaki. In otroka, ki lovi žogo. In vlak, ki hiti v daljavo, kdove kam. Zabrundam si Nuškino melodijo, Ne zapusti me zdaj ... Morda ob tem malce zaplešem. In ko grem vštric prepolne mestne vpadnice, pomaham neznancu, ki bolšči skozi okno ...

Drugačen sem. Ne zaradi gore. Zaradi moje poti. Pot je kakor poslušanje odpiranje neznanemu in nemogočemu. Odpiranje drugačnemu, drugačnim načrtom, drugačnim pogledom: zaradi poti namreč za nekaj trenutkov svoje namene prepustiš Božjemu. Zato se na njej, na naši gori, zgodijo stvari, ki niso delo človeka, ampak Boga. Zaradi njih se življenje zablešči ...
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več