Besede za srce

Hrana za lačnega in pijača za žejnega, obleka za nagega in streha za gosta, obisk za bolnega in zaprtega. To je to. To je bolj ali manj povzetek krščanstva. Vse ostale opombe, razlage in dodatke, »razen« in »ampak«, ki bi nam pomagali izmakniti se vsemu temu, smo dodali sami. Seveda so ti naši dodatki normalni. Vsak se boji človeka, ki trka na naša vrata. Neprijeten je. Nekaj našega bi rad. Zato nam je težko in zato pred njim zapiramo vrata. Prepih nam delajo, motijo mir in naše toplo življenjce. Oni pa trkajo kar naprej in nam hladijo ognjišča … Zaradi njih je krščanstvo težko. Ker naj bi bilo to neskončno in neusmiljeno trkanje – trkanje Boga. Tako je hotel Kristus: naj razumemo berače našega življenja kot njegov obisk. Njegov prihod v naše življenje. Zato prilika o tistem zadnjem dnevu – kot prav tako tudi tisti vznemirjajoči ljudje našega življenja – tudi niso grožnja, da bomo šli v pekel, če jim ne bomo postregli. Nikakor. Je samo opomin, da bi videli stvari, ki se jih morda

Črni petek je, black friday . Tako so Američani neformalno poimenovali dan po zahvalnem dnevu ( Thanksgiving day ), ko se v ZDA prične nakupovalna sezona pred decembrskimi (če jim lahko še rečemo božični, ne vem) prazniki. Tako se imenuje zato, ker na ta dan ponavadi trgovci iz rdečih številk (izguba) pridejo v črne, tiste, ki predstavljajo dobiček. Vendar se to ime izvirno nanaša na nekaj drugega. Za »črni petek« so namreč najprej razglasili dan velike finančne panike leta 1852 in vse odtlej je ta izraz postal tudi ime za dneve, ki so človeštvu prinesli kakšne velike katastrofe. Zato je ta izraz za dan nenormalno velike potrošnje kar pravšen. Črni petek je resnično črn dan, ker je to dan, ko se človeku pred očmi povsem stemni. Popolna tema ga zagrne. Razen obljubljenih popustov in posledično še nečesa, kar bi imel , ne vidi nikogar in ničesar drugega. Sploh ne more razumno razmišljati, kot začaran je, vklenjen v verige, ki si jih nadene kar sam. Denar in obljubljena lastnina pop

Morda je to naša težava. Predstavljati si, da so talenti zlato in dragulji, nekaj svetlega in bleščečega, vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno . Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne ? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno . In da prihajajo pred

Nekoč sredi študija v Ljubljani se mi je zgodilo vnetje glasilk. To ni bilo kar tako. Moj glas in moje petje mi je bilo v velik ponos. Potem pa ta šok. In to ravno pred veliko nočjo, ko naj bi z njim tako močno zablestel pred vsemi v župniji. Bil sem jezen na Boga, zelo jezen. V času te preizkušnje, ko je lepa zunanjost minila, je iz mene priteklo tisto, kar je bilo v meni. Jeza, ki je izražala moj egoizem, napuh in željo, da bi bil nekaj več od drugih. Nobene lepote, sama grdobija. Nam in našemu svetu je oblika, podoba, zunanjost zelo pomembna. Veliko se ukvarjamo z njo. Pred drugimi naj bi pokazala to, kar mi smo, ali vsaj to, kar naj bi bili. Podoba ustvarja ugled in daje moč, zato je tako pomembna. Toda čas in življenje kvarita in rušita fasade in zunanjosti. In ko neka zunanjost propade, bo iz nje priteklo tisto, kar je znotraj nje – in oblika ne bo pomembna. Pomembna bo njena vsebina. Zato nas čas in njegova kruta minljivost popolnoma razgalita. In če smo pošteni, je minlj

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno ?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh , ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem