Preskoči na glavno vsebino

Nataša Konc Lorenzutti, Bližina daljave

Začelo se je ravno tako, kot se začne tale kratka (140 strani), a odlična knjiga. Nekoliko skeptično sem jo začel brati, s takimi odrezavimi mislimi, kot so tiste s prvih strani; ker so poglavja kratka, sem prebral par strani, pa jo spet odložil. Nisem se ji hotel popolnoma predati. Mislil sem, da je taka, kot začne, otroško preveč preprosta, da bi bila prava zame. Vendar je skrivnost in lepota te knjige prav v tem, da raste, da se razvija, da se začne z otroško preprostim jezikom, s kratkimi povedmi čisto otroškega doživljanja življenja, in ta potem raste, zori skozi nevihte in viharje same zgodbe, začenja prehajati iz časa v čas, in se bere kot pripoved neke stare gospe, ki se spominja svojih življenjskih korakov, sledi, iskric sredi svoje zgodbe. Pripoved tako sčasoma postane prava zgodba, dokler ne ta grenko-sladek roman o lepoti in teži življenja, ki je prav lahko tudi ena od skritih zgodb naših starih staršev, preraste v pravo lekcijo zgodovine in prihodnosti ... in sedanjosti ...

Deklica Anica živi v hribovski vasi na Primorskem, ki sem jo sam z lahkoto prepoznal, čeprav je avtorica verjetno nalašč nikdar ne poimenuje. Njeno otroštvo pade v verjetno najbolj težke čase naše zgodovine, v obdobje pred, med in po drugi svetovni vojni. In ker je otroštvo čas, v katerem se naša osebnost popolnoma izoblikuje, je treba razumeti, da je vsa trdota življenja, ki ga izkuša Anica, da so vse smrti, ki jo obdajajo v tako lepem in idiličnem okolju, prekipevajočem od življenja, v njej izklesale težko in kruto senco, ki jo morda nosi marsikdo od tistih, ki je zaradi dogodkov med vojno nehote pristal na "napačni strani" družbe. Vendar to še ni tisto, zaradi česar je knjiga tako dobra. Anica zmore v sebi najti nekaj, kar začne krajšati to vedno večjo oddaljenost od "nasprotne strani", ki bi jo lahko razumljivo pahnila v sovraštvo in maščevalnost, kajti "žrtev začne iskati svoje žrtve in se za krivico maščuje nedolžnim, lepota in milina pa se izgubita v jezi, ki zaslepi občutek za nesrečo drugih in se preobrazi v zlo." (str. 115) Anica v knjigi med tolikimi smrtmi, revščino in izgubami hodi proti življenju. In njeni koraki so pomenljivi. Zato menim, da je to knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Še posebno zato, ker je napisana po resničnih dogodkih.

Nenazadnje je bila morda prav zato knjiga izbrana za knjižno nagrado Svetlobnica 2016. Kajti ni bolj plemenite luči, kot je tista, ki zraste sredi teme.

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več