Preskoči na glavno vsebino

27. dan Camina: Množice


Takoj ko smo stopili iz alberga v oblačno jutro, je pričelo rositi. Na dež vedno odreagiram precej negativno, s slabo voljo in nerganjem. Danes je bilo drugače. Nekako se mi zdi, da sem pot sprejel tako, kakršna je pač bila. Ni se ulilo, tako da se je dalo hoditi, ne da bi se pretirano zmočili. Poleg tega je rahel dež to lepo zeleno pokrajino naredil še lepšo. Nekako spadal je med vse tiste jablane in kamnite zidove, na travnike in ulice pod skrilastimi strehami. Čeprav sem na glavo in za vrat dobil tudi kako debelo kapljo, preprosto nisem mogel zameriti drevesom, ki so v sapici otresala svoje kuštrave glave, tako naravno je to bilo. Da, celo dež.

Zato pa me je dosti bolj motilo kapljanje ljudi, ki se jih je na poti zdaj nabrala že cela množica. To sem pričakoval, ker smo prav danes prečkali mejo stotih kilometrov do Santiaga in ker dobi potrdilo, da je opravil Camino, vsakdo, ki na njem prehodi vsaj zadnjih 100 km. Pričakoval sem, da jih bo veliko, moram pa reči, da jih nisem pričakoval toliko. Naše ciljno mestece, Portomarin, so romarji dobesedno preplavili. Povsod je že gneča in hrup, smejanje in klepetanje, pivo pa teče v potokih.

Ne bom rekel, da sem ljudomrznež, a nekako ljuba in domača mi je postala samota on tišina, ki sem je doslej imel obilo in v kateri sem lahko o čem razmišljal, v kateri sem imel čas in mir, da sem naredil še kak kilometer vase. Če mi je bilo samotno, sem v svojo družbo vzel ljudi, za katere sem molil. Zdaj pa to ne gre več. Zdaj je Camino že kot nekakšna pot na Triglav, polna ljudi, ki bi radi samo opravili Camino. Pot je polna ljudi, ki preveč dišijo, ki so prelepo in preveč čisto oblečeni in ki imajo ali pretežke ali pa prelahke nahrbtnike. Zdi se, da ne premorejo prijaznosti in nasmeha, zanje na poti ni bratov in sester, samo ovire so, ki jih je treba prehiteti, zato hitijo mimo, da bi čimprej prišli do proste postelje. Ni več tistih žarečih obrazov, s katerimi smo skupaj preživeli toliko težkih klancev in ravnin, blata in ledenih vetrov ter ostalih nevšečnosti. Tako pač je, vidim zdajle, da je na koncu Camino kot vsaka druga lahka stvar postal žrtev masovnega turizma in ni več pot, temveč le proga.

Kakor nekakšna streznitev je prišel tale dan, kakor postopno opominjanje, da se pot počasi končuje in da se bo treba počasi vrniti v realno življenje, v svet, ki je točno tak, kot so tile novoprispeli romarji, takšni, kakršni smo bili tudi mi na začetku naše poti. Opomin, da se bomo morali navaditi živeti kot romarji tudi v svojem vsakdanjiku, kjer ni dolgih ravnin in ur na pretek, v katerih lahko prehodiš svoje poti. Da je samo drobna in kratka stezica mimo vseh obveznosti, drobna stezica, ki jo je težko najti, da bi lahko hodil in bi vsak dan naredil vsaj korak dlje. Vrniti se bo treba, to bo - kot vidim - najtežji del poti. Toda eno je gotovo: da se v svet ne bom vrnil isti. Da v življenju ne bom več le popotnik, ampak romar. Popotnik si želi opraviti Camino, romar pa ga noče končati. In zato hodi, hodi vsak dan naprej.

Komentarji

  1. Ko bi se le dalo biti vedno na poti? Pa po navadi tičimo, parkirani, v prostem teku čakamo v vrsti sebe, druge, vreme, priložnost, datum... in ne gremo naprej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n