Preskoči na glavno vsebino

20. dan Camina: Strahovi


Pokrajina se mi je spet priljubila. Monotono ravnino so že vse od Leóna dalje zamenjali ljubki grički in v ozadju se že kažejo obrisi gora, kamor se bomo v kratkem povzpeli na najvišjo ležečo točko Camina. Temu primerno je tudi pot postala veliko bolj razgibana, spet bolj zelena in zanimiva. In tako je danes postalo tudi znotraj mene. Današnja pot mimo prisrčnih vasic in gozdičev je razkrila moje globoke strahove.

Zjutraj sem se po devetnajstih dneh končno odločil, da bom poskusil hoditi brez opornice za desno koleno, ki je že vse od začetka moj osnovni del opreme. Z začetka je malce zabolelo, ker se je noga pač malce razvadila stalne pomoči, toda potem je šlo brez težav in brez bolečin. Počutil sem se tako zelo svobodnega. Tako zelo, da sem tudi na poti, ki je sprva vodila ob zelo prometni cesti, slišal ptice in gledal polžke. Vesel sem bil, kar na petje mi je šlo. Toda potem se je vame zarinil dvom, če bom zmogel - ker pač doslej nisem. Takoj so me zagrabile bolečine. Po kilometru oklevanja in razmišljanja sem iz nahrbtnika potegnil opornico in poražen nadaljeval pot.

Toda to še ni bilo vse. Da je bila mera polna, je v prsi pritisnil zelo močan in zelo mrzel zahodnik. Nekaj časa sem se upiral, potem pa me je zaskrbelo za moje grlo in sem si oblekel vetrovko. Bil sem povsem na tleh. Ne zaradi vetra. Zaradi mojih strahov, ki so prav tako kot veter brili in se upirali vame, jaz pa nisem mogel zmagati. Nisem mogel biti svoboden. In potem je izginilo tudi ptičje petje in bori in hrasti. Bil sem zazrt samo v še en svoj poraz.

Strah pred bolečino in strah pred tem, da bi zbolel, je v bistvu strah pred tem, da ne bi zmogel, da mi ne bi uspelo. Saj vem, pot je cilj, a jaz bi vseeno rad do Santiaga. In zjutraj sem razmišljal o tem, kako vam bom napisal kaj o svojem prvem strahu, ki sem se ga osvobodil, pa pišem o svojem novem porazu, o še eni oviri, na kateri sem padel. Težke so te lekcije, težke kot vsi tisti ljudje, ki te na poti prehitijo. Ta pot je polna porazov in polna resnice. In je zato polna težav. A jaz sem nocoj v Astorgi. In jutri pojdem naprej, z vsemi svojimi strahovi. In bom hodil, četudi me je strah. Menim namreč, da ne prideš v Santiago, kadar svoje strahove premagaš, temveč kadar skupaj z njimi hodiš naprej. Do novih porazov, ki so samo miljni kamni do katedrale svetega Jakoba.

Ne razumem prav dobro vsega tega. Kot tudi tega ne, kako sem prišel do Astorge.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j