Besede za srce

Zaprl sem oči. Veter mi je vel čez obraz in sramežljivo sonce, povsod naokoli vsakdanji vrvež, jaz pa sredi njega, a pravzaprav nekje čisto drugje. Počival sem. Pustil sem si nekaj trenutkov tišine, da bi razumel, kje sploh sem in kaj se je danes sploh zgodilo. Na trg pred katedralo svetega Jakoba se je opoldne, ko smo prispeli v Santiago, usula množica ljudi. In ko smo sedeli in občudovali pogled, ki smo ga sanjali 30 dni, so se počasi, drug za drugim pred nami prikazovali naši sopotniki, za katere smo mislili, da jih ne bomo več videli. Najprej Ally, ki smo jo izgubili nekje pred Leónom, potem veliki Argentinec Alejandro, Bulač, Napoletano, Lino iz Milana in Francoz Alexandre, ki nam je drugi dan naše poti preskrbel ležišče in ki smo ga potem vedno znova srečevali ter še mnogo mnogo drugih ljudi, ki smo jih poznali samo po nasmehih in ki bodo to, namreč nasmejani romarji, v spominu tudi ostali. Pot res vedno da, kar se zdi, da je vzela. Bilo je lepo, veselo, zmagoslavno in prisr

20 kilometrov pred Santiagom smo, Arca pa je danes vlažna in mrzla. Tako v spalni vreči čakam, da se mi edine dolge hlače, ki jih imam s seboj, vsaj za silo posušijo, ker je za kratke precej premrzlo. Opralo nas je. Za razliko od vseh ostalih dni, ko smo se kot po čudežu vselej nekako izognili močnejšemu dežju, nas je tokrat za ovinkom čakal pravi naliv, za posladek pa gosti pršec naravnost v obraz. Menda ne gre, da bi v Santiago prišel, ne da bi te enkrat samkrat opralo. Verjetno zato, ker je treba - po vseh prašnih in blatnih korakih, ki si jih na tej poti naredil - vanj priti čist. Pa ne govorim o tem, da sem danes ob dežju Bogu pel hvalnice. Glede tega se nisem spremenil in če bi rekel, da sem si med potjo žvižgal psalme, bi bil grd hinavec. To pa ne pomeni biti čist, ravno narobe. Dež mi je in mi bo še dolgo napor in hoditi po dežju zame ni nikakršno veselje. Tudi ne mislim, da je to namen te poti, da bi vzljubil nevšečnosti. Je pa takale preizkušnja dobro ogledalo. Kot vsaka

Vsak korak je vreden truda. Za meglo se rodi sončen dan, za ovinkom te čaka klopca, za besedo resnica. Lahko tudi dež in pršenje iz megle ali pa recimo ostareli par, ki zvečer glasno drnjoha, ob petih zjutraj pod pogradom šumi z vrečkami in se pri mizi čez uro glasno pogovarja. Toda zdaj že vem, da me je in da me bo vsak korak nekam prinesel, še zdaleč namreč ne gre samo za tisti končni Santiago. Zato je vsakdo, ki hodi, že sproti blagoslovljen, ne šele na koncu, za nagrado. In posebno vlogo pri tem ima bolečina. Ja, spet bolečina, verjetno najbolj zvesta sopotnica romarja, ki ostane tudi takrat, ko gredo vsi ostali proč. Bolečina. Z njo sem začel Camino, z njo ga tudi končujem. Sprva me je naučila počasnosti in videti stvari, ki jih hitri tempo ne zmore. Sedaj, na koncu, pa me sili, da se za vsak korak potrudim. Da vložim napor za nov ovinek, za novo obzorje, za novo spoznanje. Ko enkrat toliko prehodiš, ti je vse že tako samoumevno. Pa ni. Korak je večji, kadar se zanj potrudiš.

Ko si enkrat v mestu Palas de Rei, se ti zdi, da te nič več ne more ustaviti, da si vse hude in težke stvari že preživel. Glede na grozljivih 780 na začetku poti, se ti zdi teh borih 66 kilometrov resnično le še kot malo daljši sprehod. In zelena Galicija s svojimi prijaznimi grički res ne izgleda tako težka kot recimo vzpon na O Cebreiro. Toda Camino je brutalen, ker je nepredvidljiv do konca. Do zadnjega koraka, do trga pred katedralo svetega Jakoba. V to me je prepričala današnja megla, ko nismo videli več kot le par metrov naprej. In v to me je prepričala Hrvatica, ki spi na sosednjem pogradu in ki se bo do Santiaga jutri zapeljala z avtobusom. Njena noga je preveč poškodovana, da bi lahko dokončala to dolgo pot. Nikoli ne bom vedel, kaj me čaka ta ovinkom. Vem samo to, da bo - karkoli že bo - iskreno in koristno. Čeprav sem sam pri sebi mislil, da sem pod Železnim križem pravzaprav že končal svoj Camino in da moram zdaj samo še prehoditi teh nekaj etap do konca, da je tudi te

Takoj ko smo stopili iz alberga v oblačno jutro, je pričelo rositi. Na dež vedno odreagiram precej negativno, s slabo voljo in nerganjem. Danes je bilo drugače. Nekako se mi zdi, da sem pot sprejel tako, kakršna je pač bila. Ni se ulilo, tako da se je dalo hoditi, ne da bi se pretirano zmočili. Poleg tega je rahel dež to lepo zeleno pokrajino naredil še lepšo. Nekako spadal je med vse tiste jablane in kamnite zidove, na travnike in ulice pod skrilastimi strehami. Čeprav sem na glavo in za vrat dobil tudi kako debelo kapljo, preprosto nisem mogel zameriti drevesom, ki so v sapici otresala svoje kuštrave glave, tako naravno je to bilo. Da, celo dež. Zato pa me je dosti bolj motilo kapljanje ljudi, ki se jih je na poti zdaj nabrala že cela množica. To sem pričakoval, ker smo prav danes prečkali mejo stotih kilometrov do Santiaga in ker dobi potrdilo, da je opravil Camino, vsakdo, ki na njem prehodi vsaj zadnjih 100 km. Pričakoval sem, da jih bo veliko, moram pa reči, da jih nisem pri

V Sarrii smo si izbrali krasen albergo. Lep, čist, toplo domač in dobro opremljen, celo TV ima, da bomo zvečer lahko gledali zgodovinski finale naših košarkarjev. A ko ležim na postelji in pišem te vrstice, okoli mene tečno brni debela mesarska muha. Na živce mi gre, ker kvari moj navdih, in rad bi jo počil, a se vsakokrat izmuzne in nadaljuje s svojim zoprnim brenčanjem. Pot od Triacastelle do Sarrie je prekrasna gozdna pot, kot iz pravljice, obraščena z mahom in praprotjo, pod mogočnimi hrasti in trdoživimi kostanji pelje navkreber, dokler ti oko ne počije na prostranih travnikih in smaragdnih gričkih za njimi. Človek hodi z veseljem, kot bi letel na nevidnih krilih, tam zadaj, komaj 120 kilometrov daleč je še Santiago, potem pa pride tečna muha in ti pokvari želje in navdih in načrte. Sredi poti je kdove odkod name prišla nenadna švohost on pot je bilo treba končati po borih 18 kilometrih. Na tej poti sem se naučil gledati in opaziti in poslušati marsikaj. Dvigniti glavo in n

Pot daje vsega, kar potrebuješ. S praprotjo in kamnitimi zidki obrobljena pot, ljubke vasice iz fliša, kjer življenje še vedno teče počasi kot nekoč, meglice, ki se igrajo z vetrom in skrivajo vrhove pred očmi radovednežev, mogočni gozdovi starih in velikih dreves, osupljivi razgledi in lepi, nasmejani obrazi, ki jih je na poti vedno več in več, so galicijske hribe naredili za prostor nekega drugega sveta, kamor se zatečeš, da ne bi pozabil, da je življenje navsezadnje lepo. Da življenje ni le Meseta, temveč je tudi Galicija - in da sta to sosednji pokrajini, tako velikokrat zelo blizu ena drugi. Samo čez hrib je treba - in je življenje drugačno. Ne gre za beg, resnična in prava pot je to, z jakobovimi školjkami in rumenimi puščicami. Ista pot, ki je odprla toliko ran in žuljev, daje tudi toliko lepot, da jih srce komaj more nositi. Velikokrat tudi hkrati, eno z drugim ali eno za drugim, ker na razgledu piha ledeno mrzel veter in ker so hribi z meglicami lepši kot z že kar malo ki

Sedim na kamnitem zidu pred cerkvico v La Fabi, pod menoj pa v vetru nežno kot morje valovi žametno zelen kostanjev gozd. Od tam nekje se kot praznično pritrkavanje sliši udarjanje kravjih zvoncev. Nad mano se podijo oblaki in počasi izginjajo za zelenimi gorami na obzorju. Z druge strani, v hrbet se mi z nasprotnih hribov kotali mrzel veter. Ne moti me. Čeprav me zebe v noge, me s strani greje prijazno sonce. Lepo je. Vse je na svojem mestu. Počutim se, kot da spadam prav sem, na ta nizki zidec, pod te tihe zelene gore. Kakor senca starega javorja tudi moja pada na cerkvene stene. Toda vse je na svojem mestu, vse, kakor mora biti. Vse ima svoj prostor, tudi moja senca. Tako je danes vse na mestu tudi v mojem življenju. Vse tako, kakor je prav, vključno s soncem in vetrom in oblaki, "tema in svetloba, slavita Gospoda." (Dan 3,72) Sem me je pripeljala pot, na to mesto, kjer se prvič na Caminu počutim kot doma. Ni naključje, da sem tu. Sklenili smo že, da pojdemo naprej, d

Pod zadnjim resnejšim vzponom na Caminu leži mestece Villafranca del Bierzo. Po oblačnem dopoldnevu zunaj sije prijazno toplo sonce, a ker je spet začel vleči mrzli zahodnik, je šumenje trepetlik veliko prijetneje poslušati zavit v spalno vrečo in s knjigo v roki. "Tek za zmajem" v angleščini sem izbrskal med par knjigami, ki so jih tu pustili angleško govoreči romarji. Prija mi. Prebral bom sicer zelo malo in knjigo bom seveda pustil tu, toda zelo mi prija, da spet lahko berem. Pomirja me, vključno z vetrom, ki se podi okoli voglov. Tega danes potrebujem, ker se moram malce umiriti od stalnega premikanja, stalnega ugotavljanja, načrtovanja, tuhtanja, soočanja s samim seboj in s svojimi napakami. Ne bi si mislil, da bom to kdaj zapisal, toda poti je včasih tudi preveč. Prehodili smo že 600 kilometrov in poleg mojega srca je tudi je utrujeno, globoko utrujeno tudi moje telo. Ko se zjutraj zbudim, se mi zdi, da spanca ni bilo dovolj niti za začetek. In prvi koraki, tisti še

Še v temi smo tiho in hitro stopali po blago vzpenjajoči se stezici. Zarja je že čisto nežno barvala obzorje in veter je kot mi trije povsem potihnil. Vsak je hodil s svojimi mislimi, s svojim kamnom v prsih. Šli smo pod Železni križ, da bi tam, kot že mnogo romarjev pred nami, pustili vse, česar ne moremo več nositi s seboj. Kot kratek in tih pogreb je bilo tisto moje stanje pod križem. Še zadnjič sem prebral tri besede na kamnu, tri besede, ki jih za vedno puščam pod križem, da bi šel naprej. Stisnil sem ta kamen, kakor mati stisne otroka, preden gre za vedno od doma, in ga počasi položil na množico drugih kamnov, popisanih s tisoč drugimi besedami, podobnimi mojim. Težko mi je bilo, solze so mi silile v oči. To je nenazadnje del mene, ki ga imam rad, ki ga nočem zapustiti, sicer ga ne bi nosil s seboj. Pobožal sem ga in ga še zadnjič pogledal. Potem sem ga pustil tam. Nisem ga zapustil, nisem ga pozabil in z ničemer ga nisem nadomestil. Te tri besede so jaz in v meni bo za nji

Oblaki se valijo čez gozdnata pobočja sosednjih hribov. Samo na trenutke se kakor iz sanj prikaže kak topel sončni žarek. Mraz je. Silovit in mrzel veter se zaganja v kamnite zidove hiš v Foncebadonu, se podi okoli voglov in kot čas odnaša stran mnogo stvari in misli in besed, jaz pa pod streho bivše cerkve ležim na pogradu in pišem besede na kamen. Pomembne besede. V mojem življenju označujejo ljudi, ki sem jih ljubil in so odšli, jaz pa sem ostal z njimi. Ne zamerim jim več. Oni so naredili, kar so morali, kar je bilo treba, jaz pa ne. Zdaj, ko to pišem, namreč vidim, da zato nikdar nisem bil to, kar sem. Nikdar nisem sprejel tega, kar sem. Bil sem človek preteklosti. To je kamen, ki sem ga pobral včeraj na samotni poti pred Astorgo, v tistih trenutkih, ko sem se počutil najbolj skrušen in krhek. S sabo sem ga prinesel, ker je to, kar sem danes jaz. In nanj pišem stvari, ki jih želim pustiti na tej poti. Tradicija namreč veli, da je treba pod križem na Cruz de Hierro (Železni kr

Pokrajina se mi je spet priljubila. Monotono ravnino so že vse od Leóna dalje zamenjali ljubki grički in v ozadju se že kažejo obrisi gora, kamor se bomo v kratkem povzpeli na najvišjo ležečo točko Camina. Temu primerno je tudi pot postala veliko bolj razgibana, spet bolj zelena in zanimiva. In tako je danes postalo tudi znotraj mene. Današnja pot mimo prisrčnih vasic in gozdičev je razkrila moje globoke strahove. Zjutraj sem se po devetnajstih dneh končno odločil, da bom poskusil hoditi brez opornice za desno koleno, ki je že vse od začetka moj osnovni del opreme. Z začetka je malce zabolelo, ker se je noga pač malce razvadila stalne pomoči, toda potem je šlo brez težav in brez bolečin. Počutil sem se tako zelo svobodnega. Tako zelo, da sem tudi na poti, ki je sprva vodila ob zelo prometni cesti, slišal ptice in gledal polžke. Vesel sem bil, kar na petje mi je šlo. Toda potem se je vame zarinil dvom, če bom zmogel - ker pač doslej nisem. Takoj so me zagrabile bolečine. Po kilomet

S težavo sem zapustil León. Ne zaradi nog. Mišice so me sicer celo pot spominjale na včerajšnji maratonski dan, a je nekako šlo naprej. Razlog je bil notranje narave. Približno tako mi je bilo kot v gorah, kjer se vedno zelo težko poslovim od razgleda in fantastičnega občutka na vrhu, ker se je treba vrniti v dolino. Toda pot je neusmiljena, po poti je vedno treba naprej, tudi če greš nazaj. V vsakem koraku je vedno vnovično poslavljanje, sicer korak ne obstaja. To je lažje pisati kot živeti. V teoriji je vse lahko, tudi pri Leónu, ker sem se potiho tako ali tako odločil, da se tja še kdaj vrnem. Življenje je drugačno. So stvari, kraji, osebe, od katerih greš za vedno. Ki se jim s korakom za vselej odpoveš, jih prostovoljno izročiš, kot da nikoli niso bile tvoje. In ni poti nazaj. Ta dokončnost me vselej tako zelo skeli. Da bi prišel v Santiago, moraš zapustiti León. Tega, po pravici, ne zmorem. Prehudo je pustiti vse za seboj. Vse, tudi tisto, kar ljubiš. Moje srce je ropotarni

Ležim v albergu v Leónu in noge me tako bolijo, da ne morem stati. Vzroka za to ni treba posebej iskati. 37 kilometrov v enem dnevu je pač za srce malenkost, za glavo dvom, za noge pa norost. Verjetno pač človek enkrat vendarle podleže svojim željam in hrepenenjem in se spusti čez svoje moči. To bo verjetno imelo svojo ceno. A morda je plačevanje takih računov na tej poti skorajda neizogibno. Je pač tako. Človek se, hočeš nočeš, mora soočiti tudi s svojo tekmovalnostjo, ki je na poti vedno prisotna. Vsak dobro ve, da mora hoditi po svojem ritmu in glede na svoje sposobnosti, če hoče kdaj dokončati to pot, pa vendar vedno znova boli, ko te kdo dohiti in prehiti, in se počutiš zmagoslavno, če ti je recimo uspelo priti na cilj etape pred tistimi, katerih sopotnik si ali če ti uspe nekaj tako norega, kot je nam danes. Pa ni to bistvo poti, priti čimprej na cilj, čeprav je v tem svetu rekordov in medalj in prvenstev to težko dojeti, še težje živeti v popolnem nasprotju z vsem tem. Us

Dnevi postajajo podobni drug drugemu. Vstajamo zelo zgodaj, še v trdi temi se v mrzlem vetrcu podamo na pot po mesečinasti pokrajini, zmrzujemo, dokler se na nebu ne prikaže sonce in potem hitimo, da bi ubežali najhujši vročini. Utrujeni smo. Od poti, seveda, a tudi od enoličnosti se človek utrudi, morda še bolj kot od kilometrov in vročine. Tako se izgubi veselje, veselje do hoje in veselje do življenja. Vidim in vem, da so moja srečanja z ljudmi na tej poti že skoraj brez energije. Ne vidim več polžjih hišic, ne lepote v rosni travi, ne čutim več daru v uslugah mojih sopotnic, niti se nisem neskončno zahvaljeval, ko smo danes dobili zadnje tri postelje v albergu. Ne vem več za pravo vrednost prijaznega in veselega pozdrava do vseh, ki jih srečujem. Res sem utrujen. Zato je nocojšnji večer zažarel bolj kot ostali. Sopotnici sta me presenetili in kupili torto za Marijin rojstni dan. Na praznem trgu smo ji zapeli pesem in ji prižgali svečko, ki jo je veter upihnil namesto nje. I

Neskončno dolge ravnine na Meseti za noge niso tako zelo naporne, znajo pa ubiti duha. Na povsem ravni poti med Carrionom in Calzadillo de la Cueza na celih 17 km ni niti ene same hiše. Samo ravnina, dolga ravnina, ki ji ne vidiš konca. Če se na tej ravnini česa učiš, se učiš potrpežljivosti. Čakati sonca, da ti ogreje trde prste, čakati sveže vode, čakati prve hiše na obzorju, čakati klopce in na njem tako zelo zaželenega panina. Čakam tudi na druge stvari. Ob tej neskončni ravnini, na kateri me mineva volja do hoje, ob pogledu na čisto majčkena drevesa na obzorju bi se kar usedel. Vsega imam dovolj. Človek hodi in hodi in misli, da napreduje, obzorje pa se noče premakniti. Misliš, da si nekam prišel, da te je Camino že malce spremenil, potem pa padeš na istem kamnu kot vedno. To je moja neskončno dolga ravnina. A Camino pravi, naj hodim. Tako pač hodim in sem jezen nanj, ker nima odgovorov in ne rešitev. Samo dolge, dolge ravnine. Moram reči, da sem šel na Camino s predstavo,

Velikokrat se zgodi, da po zelo težkem pride lep dan, kakor se obzorje razjasni po nevihti. Sedim v parku pred staro romansko cerkvijo v Carrion de los Condes, veter piha in zato med širokimi listi platane vame mežika prijetno toplo sonce. Mirno in domače mi je tu, spet čutim toploto, ki sem jo včeraj tako pogrešal. Morda prav zato. Ta igra sonca in senc, ta včeraj in danes, to je moje življenje. In sredi njega jaz, na klopci pod platanami. Sedim na klopci sredi mojega življenja. Počivam sredi nerešenih stvari, na sredi te moje nedokončane poti. Počivam s tem, da sem hvaležen za prijazne ljudi v albergu in za sonce in za veter in za mir. Počivam s tem, da sem na tej klopci, kamor me je pripeljala pot, in nikjer drugje. Bog ni ne senca ne sonce, ampak veter; in to plahutanje listja sredi moje poti je njegov jezik, njegova govorica. Počivam, da bi prisluhnil. Počivam, da bi slišal. Tega počitka ne jemljem kot oddih od poti, kot postanek, jemljem ga kot del poti, kot še en korak pr

Zadnje dni smo preveč in morda tudi prehitro hodili. Ko človek gleda na zemljevid, do kod vse je že prilezel, ga zagrabi malce požrešnosti. In potem pretiravaš, hitro bi bil rad na cilju, a kot sem že rekel, pot te nauči, da se (pre)hitro ne sme in ne da. Danes smo bili spet 25 kilometrov na poti, iz Castrojeriza do Fromiste smo se po hudi vročini komaj prebijali. Zaradi nje tudi vse lepote zlahka prezreš, ker je edina lepota, ki te dni kaj velja, senca. Tako so naposled tu prvi žulji. Majhni, a pravi žulji, takšni, ki te spomnijo na krhkost in nebogljenost pred Potjo in pred življenjem samim. Pred tem, da pravzaprav nimaš sam v roki načrtov svoje poti. Seveda bi si na poti velikokrat rad sam izbral, kako bi se spremenil, a Bog ima druge načrte. In verjetno brez žuljev ne gre. Hkrati s tistimi med mojimi malimi prsti so na plano privreli tudi drugi žulji. Tako je pač, da se na trdi poti hitro vname tisto, kar je v človeku bolj občutljivega. In mene so zažulile stare bolečine. Mi

Zaljubil sem se v pobočja rahlo vzpenjajoče se samotne poti med Tardajosom in Hontanasom. Kot prijatelj, ki te pelje na svoj najljubši kotiček na svetu, nas je odvedla med že požeta neskončna polja pšenice. Lepa pot je to bila, zaradi mnogih ptic okoli nas, zaradi živomodrega neba, predvsem pa zaradi samote in tišine. Nobenih avtomobilov in malo romarjev ter veliko veliko tišine. Tudi med nami. Saj smo bili že prej dostikrat tiho. Vendar je bila to drugačna, recimo temu nekoliko nemirna tišina, ko smo se čakali, kdo bo kaj rekel, da bo pot hitreje minila, da bi prijetno kramljali ali pa ker je med nami prišlo do kakšne napetosti. Danes pa je bila ta tišina prijetna. Hrskanje peska pod nogami je bilo naravno kot cvrkutanje ptic in blago božanje prijetnega vetriča. Nič ni bilo potrebno dodati, nič odvzeti, nič pričakovati, nič razmišljati. Samo hoditi. In sem molčal in hodil in na poti je bilo vse, kar sem potreboval. Vse tako enostavno. In ko smo takole, prijetno molčali, so potem

Večer v Tardajosu me spominja na večere doma, s črički tam nekje blizu in s podobnim obzorjem, s svežo sapo, ki mi hladi razgreta lica. Dobro se počutim. Utrujene noge in mirno srce imam. Jedli smo nebeško dobro večerjo in pili dobro vino, skupaj molili in zato je tako, kot je. Pa ni bilo cel dan takšen. Danes smo hodili skozi veliko mesto Burgos, ki je res lepo mesto, a ima pač vse, kar imajo ostala mesta, to je veliko betona in asfalta, po katerih noge bolijo prej in bolj kot če hodiš po stezicah. Pa še takšno srečo smo imeli, da ne včeraj ne danes nismo mogli priti do trgovine, tako da smo malodane stradali ob kruhu (magdalenicah) in vodi. Nagledani industrijskih con in letališke ograje in vseh mogočih avtocest in avenij smo se potem potili po vročem soncu in nazadnje doživeli še ploho. In potem beremo zvečer pri maši, da je Jezusov učenec tisti, ki vzame križ na svoje rame in gre za njim. Na tej poti je resnično ničkoliko stvari, nad katerimi se lahko pritožuješ. Če ni vroči

Pogrešam ljudi, s katerimi smo skupaj začeli Camino. Prejšnje dni smo se bolj ali manj srečevali že med potjo in izbirali ista, najcenejša prenočišča. Nekaterih zdaj že dva dni nismo videli in morda jih ne bomo nikoli več... Amelie iz Hamburga mora zaradi žuljev k zdravniku, Rea iz Frankfurta je prekinila pot, da se vrne domov in sporoči svojo odločitev možu, da gresta narazen. Kaj je z dvometrskim Špancem, z onim "ta smešnim", ki se reži kot pirat, z Desiré iz Vidma in z vedno šepajočo Korejko, ki so bili del naše popotne druščine, pa niti ne vem več. Zanimivo, kako se ti v resnici prikupijo ljudje, s katerimi deliš isto pot. Toda čeprav gre za isto pot, jo mora vsak napraviti sam, kar kdaj nujno pomeni, da se mora od ostalih ločiti in jih pustiti za seboj. Slovesa mi nikdar niso šla preveč od rok. Solze me pri tem res ne skrbijo, bolj pa me skrbi to, da ljudi iz svojega življenja ne znam izpustiti. Ne morem jim pustiti, da bi šli svojo pot, čeprav v teoriji seveda vem,

Prvič smo jo srečali, ko je zgrešila stezo in smo kričali za njo, naj se obrne. In potem smo jo videvali vsak dan, se vedno pozdravili in si izmenjali nasmeh, ko je ona sedela v baru pri zajtrku, mi pa smo krevsali po poti naprej. Dlje od tega nismo prišli. Danes, v albergu v Tosantosu, ki je ljubka stara kmečka hiša z lesenimi trami, pa je dobila ležišče poleg nas. Kupili smo pol kila pašte, kar je odločno preveč za tri in hkrati premalo za dva obroka. In smo jo povabili na kosilo. Ime ji je Ally, doma je iz Nove Zelandije, pustila je službo in šla za leto dni po svetu. In zdaj hodi in uživa na poti. In mi imamo novo prijateljico. 125 gramov pašte je dodatno breme, ki ga moraš nositi, ali pa je premoženje, s katerim pridobiš novega prijatelja. Odvisno pač od tega, ali si pripravljen na tej poti dati nekaj svojega. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati. Kozarec vode, ki si jo natočil v mestu, zadostuje. Bistveno je le deliti, kar imaš. In tako se ta pot gradi, ne s k