Besede za srce

26. dan posta Nikdar ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto ... Saj v Rimu nisem sam. Veliko pogledov, veliko pozdravov, veliko mimohodov in veliko klepetov, a tako malo pogovorov in tako malo srečanj, tako malo je človeškega na teh naših vsakdanjih križiščih. Danes pa ni bilo tako. Danes me je obiskal prijatelj. Iste ulice so drugačne in isti sladoled slajši, isto sonce sije močneje in več je ptic in rož, kadar greš v Rimu s kom v korak. In ne samo v Rimu. Ena od dediščin prebivanja v Rimu je odločitev, da bom šel večkrat h komu na obisk. Nikdar namreč ne bomo dovolj dobro spoznali dragocenosti trenutka, ko komu napolnimo samoto.

24. dan posta " Vse s časom zagrne tišina rasti ." (A. Rebula, V Sibilinem vetru) Pred letom dni smo pokopali očeta. Umrl je v naročju pomladi in tišine velikega petka. Težke, nerazumljive tišine, ki je zdaj še večja in še težja, in pomladi, ki je zdaj še lepša in še bolj boleča. Ker je zdaj treba rasti. In rast boli. Kot bi rekel moj tata, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. Odraščam. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine.  Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dol

23. dan posta Oprtan s težkim nahrbtnikom, v katerem sem na pot domov nosil vse potrebne (in tudi nepotrebne) stvari, sem se v petek ob petih popoldne stlačil na nepričakovano natrpan avtobus. Nisem zdržal dolgo. Ves hrup in vročina in pomanjkanje zraku mi je toliko presedalo, da sem se po dveh postajah nekako prerinil na sveži zrak in - malo poln jeze in malo adrenalina - vihravo kar peš krenil na glavno postajo Termini. Ni bilo ravno blizu, a trma in "poln kufer" sta bila dovolj prepričljiva. Ves prepoten in z zbadajočimi bolečinami v ramenih sem se že dobro uro pred odhodom vlaka pridrsal na Termini. Ker ni bilo kje sedeti, sem se domislil, da bi preostanek preživel kar v bližnji salezijanski cerkvi. Samo da bi za nekaj trenutkov odložil ta pretežki nahrbtnik ... In sem vstopil. Ravno nekaj minut pred mašo. Dejal sem si, da si samo malo odpočijem od teže tega dneva, potem pa grem. In sem ostal kar celo mašo. Lepo mi je bilo. Kot da bi nekdo stegoval svojo roko in

4. postna nedelja » … ampak da se na njem razodenejo Božja dela .« (Jn 9,3) Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji. Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal s

19. dan posta Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da ne moreš sprejeti, da se - čeprav je duh še mladosten - telo vendarle stara. In da pri določenih stvareh kondicija preprosto ne pomaga. Da imaš nekje svojo mejo, če povem drugače, mejo, ko moraš priznati svojo nemoč - in da je ta meja tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Še vedno sem sredi razmišljanja, zakaj le me je tako strašansko zagrabilo v hrbtu, da to bolečino nosim še 14 dni po tem, ko se je prvič pojavila. Seveda, ker nimam časa počivati. Ker nimam časa delati razgibalnih vaj za moj od sedenja (recimo raje zgrbljenosti pred knjigami in ekranom) in prenašanja težkih knjig tako zelo izmučeni hrbet. Nekoč pride račun za vse to, kar smo sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo . Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. Ustavimo se . To, se mi zdi, je sporočilo spomladanske in vsake druge utrujenosti. Poslušajmo svoje telo.

18. dan posta, svetovni dan poezije Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti , ne se samo preživljati. Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede

3. postna nedelja Jezus in Samarijanka ne bi mogla biti dva bolj različna človeka. Dveh ver, ki si nasprotujeta, dveh narodov, ki se sovražita, moški in ženska sta, povrh vsega pa še Bog in človek. In vendar imata skupno lastnost. Obema nekaj manjka, pomanjkljiva sta, slabotna. Oba sta žejna , a kot se da ugotoviti iz pripovedi, k vodnjaku nista prišla po vodo. Manjka jima drugi . To »slabost« nosi v sebi vsak človek. Sveto pismo tako razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, in sicer kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj . Rečeno drugače, da je človek človek v svoji polnosti, da je Božja podoba šele takrat, ko je skupaj. Toda ne razumimo narobe: ko Sveto pismo pravi, da sta bila ustvarjena kot moški in ženska, pravi, da sta bila ustvarjena ne kot dve enaki, ampak kot dve različni bitji (1 Mz 2,23), dve bitji, ki sta žejni in bosta ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in sicer tako, da se začneta pogovarjati . Takrat sta podobna Bogu

15. dan posta Nekatera spoznanja o sebi so zelo grenka. Ne zdi se mi smiselno, da se zjutraj odpre luč, ko pridemo v zakristijo. To pa zato, ker je zjutraj zdaj že precej svetlo in glede na to, da ima zakristija okno, luči ne potrebuješ. Zato sem jo danes po maši, ko jo je nekdo prižgal (mislil sem, da preprosto iz navade), šel zapret. Ta, ki jo je prižgal, mi je takrat rekel: " Devi rispettare altre persone ." (Spoštovati moraš druge ljudi.) Z drugimi besedami, "Ni vedno prav samo tako, kot misliš ti." Zbodlo me je, a je res tako. Veliko se borim za svoje pravice in v tej svoji boreči se drži iz svojih misli izpustim druge ljudi. Morda kdo drug nosi v sebi druge, meni nepoznane razloge za stvari, ki jih počne. Ampak v svoji zaverovanosti v svoj prav preprosto ni prostora za druge možnosti. Vse mora biti vedno tako, kot se meni zdi prav. Zato so me te besede zabolele - kot zaboli injekcija proti okužbi. Hvala, dragi prijatelj, za to tvoje zdravilo.

14. dan posta Nekako sem se navadil vse svoje proste trenutke ali trenutke čakanja z nečim zapolniti. Med vožnjo z avtobusom ali vlakom molim brevir ali berem knjige, med čakanjem v vrsti tudi, ko hodim v naravo, razmišljam o mislih, ki jih bom zapisal na blog ali pa na raziskavo za seminar. Med večerjo pretehtavam odločitve in svoje odgovore na sporočila in med tuširanjem razmišljam o tem, kaj me vse še čaka naslednji dan. Nimam več res  prostega časa. Ni morda tudi to problem, da nas življenje tako utruja? Da nimamo trenutka, ko bi preprosto uživali življenje, se veselili svežega zraku in ne mislili na nič drugega kakor samo na naslednji korak na cesti? " Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? " (Lk 12,25-26) Dovolj je dnevu lastna teža, mar ne? En korak naenkrat. Zato sem se danes na poti ozrl v sonce, ki je počasi šlo na nebo. Opazil sem mojo znanko, ki je ž

12. dan posta Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo. Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja. Tako za odpornost nič ne pomaga actimel

11. dan posta Prvi kiksi v postnih prizadevanjih so tu ... Prvi padci, prvi porazi s samim seboj ... Precej pogost refleks na te zgodnje padce je - mislim da ne samo pri meni - nekakšna utrujenost, češ, saj ne bo nič iz tega, kaj sem si sploh mislil, kaj sem sploh začel s tem. Tako ali tako sem prešibek, da bi zmogel spremeniti nekaj tako korenitega. Menim, da utrujenost pride prav od predstave, da moramo biti v svojih korakih popolni. Ker smo se torej na pot odpravili zato, da zmagamo. Nič drugega ne pride v poštev. Ko pride prva ovira in nam prekriža pot, kakor smo si jo zamislili, se nam načrt posuje. Ni smisel poti, da zmagamo. Smisel poti je, da hodimo . Če povem drugače, da se borimo, kolikor moremo, tudi če vidimo, da izgubljamo. Če sem danes padel in včeraj in če bom jutri, da se bom pojutrišnjem spet boril; ne zato, da bi zmagal, ampak da bi hodil naprej. Ko rasem, šteje vsak milimeter. Vsak milimeter. Vsak padec in vsak dvig na noge. Vsak nesmisel. Vsaka pomlad.

2. postna nedelja Nepopisna lepota je zavela iz Jezusa, ko je bil z učenci na gori, na samem. Lepota, ki presega vse zemeljske lepote. » Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. « (Mt 17,2b) Kot sonce, torej kot nekaj, kar daje upanje in barvo človekovemu življenju, ki ga spreminja, kot sonce spremeni človeka, ko se prikaže izza črnih oblakov. To je isti Jezus, to je ista gora, to je ista samota kot tista na neki drugi gori njegovega življenja, na Kalvariji. Tudi tam se bo spremenil, kričal bo o zapuščenosti in o žeji, o nesmislu, strah ga bo, krvav bo in trpel … in on bo še vedno tam, ob svojih prestrašenih učencih in ljudeh, ki ga ne marajo. In sonce bo otemnelo, ker bo na gori kakor tistikrat sijalo nekaj veliko svetlejšega … Ljubezen . Tisto, kar zasije. Tisto, kar iz človeškega obraza naredi obraz Boga med ljudmi. Tisto, kar spreminja. Lepota, ki presega vse lepote – imeti rad . Tako zasije, tako prinaša sonce in luč v življenje dru

" Pekel je takrat, ko ne moreš več ljubiti. " Če bi hotel samo za drobtino vedeti, kako bi bilo živeti v peklu, potem verjetno res ni boljšega kraja, kot je to četrt Brancaccio v Palermu, v kateri je bog mafija in upanje nekaj, ki kakor sonce izginja v morje - in se zjutraj spet pokaže. To je zgodba neverjetnega človeka, ki je sejal ljubezen v beton - in verjel, da je Bog tudi tam, kjer ga ni. Ker je vsak človek sveta zgodba in ker je ljubezen edini razlog pomladi ... Don Pino Puglisi je bil župnik med ljudmi, ustrahovanimi s strani mafije in je delal neverjetne stvari, samo zato, ker je verjel, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je njegov edini nasprotnik zlo, ne pa človek. To krasno zgodbo pisatelj podaja skozi oči enega od mladeničev, pesnika Federica, ki je imel srečo živeti s tem svetnikom in skupaj z njim rasti. Prav to mi je pri tej knjigi tako všeč. Ker je tako mladostna in hkrati tako težka. In ker prikazuje, kako se človek ob stiku z ljubeznijo dejan

9. dan posta Na gregorjevo se ptički ženijo . In na gregorjevo se luč v vodo vrže. Zato je ta praznik zame eden najlepših - in najpomembnejših, kar zadeva postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so praznovali začetek časa, ko je dan postal daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč "vrgli v vodo". Odtod "gregorčki", svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase. Poleg tega je to dan, ko ptice začnejo močneje peti, zato so rekli, da "se ženijo". Dekleta so se po običaju na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Zato je ta dan postal tudi praznik tistih, ki se imajo radi. To je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo živ

8. dan posta « Nel mezzo del cammin di nostra vita mi ritrovai per una selva oscura, ché la diritta via era smarrita. » (Dante, Božanska komedija )* Dragi Neznani, Nocoj te prosim za nekoga v težavah, v res globokih težavah. Nimam drugega, vse moje besede so v takih trenutkih stiske samo plehka varianta niča. To sem se naučil tedaj, ko sem bil tudi sam sredi takšne temne doline, v kateri je on. Tudi ta moja prošnja bo zato samo molčanje, samo molčanje pred nečim, kar je tako zelo večje od mene, kot ti. Neznano. Nerazumljivo. Tako nerazumljivo, da kdaj postanem kar utrujen. Kot naprimer danes pri predavanju o Bibliji in literaturi, ko je profesorja zaneslo tako daleč v njegove lastne misli, v svet, ki ga obvlada, da počasi nisem razumel, kaj hoče reči in kako je to povezano s prejšnjim, in da se mi na neki točki njegovega potovanja preprosto ni več dalo slediti. Mislim, da je tako tudi tistemu, za katerega te prosim. Ne da se mu več. Pretežko je. In popolnoma ga razum

7. dan posta 8. marec so si delavci na rimskem javnem prometu izbrali za dela prost dan. To pomeni, da so stavkali. Kot vsakič na dva tedna. Zato so danes mnogi odšli v center z avtom. Poleg tega so v centru ob tem dnevu priredili zborovanje žensk (ne vem, za katero pravico že ali proti kateri stvari, ki v družbi ne funkcionira). Par ulic okrog Koloseja je bilo tako zaprtih. In če človek pride v center ob prometni konici ob šestih zvečer, potem je nekaj najbolj normalnega, da več časa preživi na avtobusu kot v predavalnici. Težki so časi gneče v življenju. Človek bi rad nekaj rešil, pa se na vsak problem naložita še druga dva in kmalu je vse tako zabasano, da te prime panika. Takrat človek naredi največ napačnih stvari in največ škode. Ponavadi smo jezni na vse, najbolj pa nase, ker smo tako zelo nemočni. Toda v trenutku nemoči je najbolje - ostati nemočen. Počakati, da stvari stečejo same od sebe. Ker je njihova naravna pot v tem, da minevajo. Kot ta dan. Kot jaz. Kot vse stvar

6. dan posta Zunaj piha veter. Tak, pravi veter, in jaz se takoj počutim bolj domače. Sedim za mizo. Berem vzporedne odlomke o Jezusovem vstajenju pri Marku, Mateju in Luku, iščem razlike in podobnosti med njimi in vsake toliko zavzdihnem nad seboj. Vse mi je tako skrito in zastrto. Ne vem, kako naj se lotim in kje naj zagrabim. Vse, kar napišem, je zmedeno in moje misli povsem raztrgane. Ta stvar je kot jegulja. Kamorkoli jo primeš, se ti izmuzne iz rok. Oblačen dan prekine nekoliko bolj svetla stena nasproti pisalne mize. Dvignem se pogledat. Oblačna monolitna plošča se na zahodu končuje in njen rob je zlat kakor nasmeh Boga. Oblečem se in v naglici  na teraso, se nastavim soncu in zaprem oči. Vsega pet minut sije. Povsem dovolj, da se človeku popolnoma obrne dan. Morda nikdar ne bomo razumeli svojega življenja, dogodkov v njem, preobratov, brezizhodnih situacij, trgank, kolažev. Še bolj kot težki, so izmuzljivi. Tako kot Bog, ki se pokaže takrat, ko ga ne pričakuješ, in tak

5. dan posta Hrbet me boli. Zjutraj je bilo še v redu, potem pa sem cel dan s seboj tovoril torbo, polno knjig, ki jih potrebujem na faksu. Komaj sem prišel domov. Če bi me danes vprašali, ali je študij težek, ne bi rekel nič. Samo torbo bi jim dal v roke. Potem pa bi skomignil z rameni. Res je smešno. Da takrat, ko študiraš Sveto pismo, potrebuješ zraven toliko knjig ... Pa je ena povsem dovolj. Še manj bi bilo treba, če bi se je naučil na pamet. Potem bi lahko hodil po svetu tako lahko ... bi bilo potem lažje tudi življenje? Težko je življenje, veliko je treba nositi. Še težje je, ko si nanj stvari, ki so samo za "rezervo", nalagaš še sam. Tako življenje postane muka. Te dni sem se precej ukvarjal s prvim poglavjem pisma Filipljanom, ki ga Pavel piše svojim prijateljem iz ječe. Zanimivo je, da je ena glavnih idej pisma veselje. Veselje sredi zapora? Veselje, ko nosi svoje verige (Flp 1,12-14)? Ne, Pavel ni čudak. In mislim si, da je lahko biti vesel tudi z verigami

1. postna nedelja » Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec … « (Mt 4,2-3a) Sovražim postne dni. Tako težko je biti lačen, tako zelo težko. Seveda zato, ker sem pač navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je to v našem svetu izobilja omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam. Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lakoto – a svoje praznine ne napolnimo. Bašemo se, a ostajamo lačni. Problem je namre

3. dan posta Danes sem jedel prvi sladoled letos! (Pa prav danes, na prvi postni petek, si moral jesti sladoled? To se pač ne spodobi ... Taka stvar pa res ne sodi v dan, ko naj bi se človek odrekel svojim razvadam in ta denar poklonil revežem ... In po Rimu jih je vse polno ... Vse polno! In ti vpričo njih ješ sladoled! Oni pa še za kruh nimajo. Sram naj te bo!) Če je bil pa praznik ... (Praznik? V postu se ne praznuje. V postu moraš trpeti. V postu moraš zatreti svoje želje in postati bolj ubog.) Glej, tako redko se zgodi, da v Rimu dobim obisk. In danes sem ga res! To je bil praznik, pa četudi v petek. In šli smo po centru, se pogovarjali, se smejali in potem smo šli skupaj še na sladoled. (Saj veš, da si se odločil, da ob petkih v postu ne boš jedel takih sladkih pregreh.) In kaj naj bi jim rekel, da ga jaz ne bom? (Točno tako. Če si človek načel, bi moral reči: "Hvala lepa, jaz ga ne bom, ker imam danes postni dan.") In kako bi se potem počutili oni?

2. dan posta Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube. Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne  od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti. Mene je en okus posebno presenetil danes. Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa po pomladi. U

Pepelnica » Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. « (Mt 6,1) Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bom