Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na julij, 2016

Bogastvo

Kako veliko moč ima bogastvo! A ta moč ni velika zato, ker prinaša vplivnost in oblast, ni velika, ker prinaša brezskrbnost, ni velika zato, ker imaš zaradi njega prav vse, kar si zaželiš, temveč zato, ker tisti, ki veliko ima, lahko veliko da. Ker si človek z njim lahko pridobi največjo moč in največje bogastvo vsega vesolja: ljubezen . Toda velika je moč bogastva. Tako velika, da lahko bogastvo postane tvoj gospodar, ti pa njegov služabnik, če do njega vedno pristopaš sam. Če ne veš, da ni namenjeno tebi, temveč vama. Če ne veš, da moraš zato, da bi bil ti gospodar svojega bogastva in ne njegov služabnik, do njega vedno pristopati v dvojini , vedno v paru z drugim človekom, vedno z mislijo nanj. Samo tako si lahko gospodar in ne služabnik svojega bogastva. Da ga deliš z drugim. Potem vaju bogastvo hrani in skrbi za vaju in vaju postopoma uči, da sta drug drugemu največje bogastvo. Potem vaju bogastvo nauči ljubiti. In ne, bogastvo ni samo denar. In če gledamo tako, potem ni nih

Otroškost

Je grdo poklicati koga, ki ga že dolgo nisem, pa čeprav samo zato, ker potrebujem njegovo uslugo? Morda je res grdo. Izkoriščevalsko. In morda se zato ustavim, preden naredim kaj takega. Toda morda je celo grše, če ga ne pokličem niti takrat. Če namenoma zapravim še eno priložnost, da bi se končno spet slišala. Morda pa ne gre za to. Morda je težava v tem, da se takrat, ko nekoga kličem, ker ga potrebujem, sam počutim ničvreden, popolnoma odvisen in brez moči, ker to, da nekoga potrebuješ, pomeni samo to, da pač ne zmoreš sam. Da si majhen. Da si poražen. Kako si grem na živce, ko sem tako pasiven, ko je vse, kar imam, samo uboga in revna beseda, ki jo lahko nekdo sliši ali presliši … in ni nič odvisno od mene. Samo od tega, ali me ima kdo rad ali ne. To je teža krščanstva. In to je tudi njegova lepota. Ko molite, recite: »Oče!« (Lk 11,2) Bodite sinovi! Bodite otroci! Otroci ne razmišljajo, ali si to, za kar prosijo, tudi zaslužijo. Otroci preprosto prosijo, ker to potrebujej

Poslušati Gospoda

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda . In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda . Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo . Kratka zbranost, preden zjutraj odhit

Dolžnost, ne pravica

Še vedno verjamem v dobroto ljudi. Zato sem prepričan, da bi večina od nas, če bi stopali po ulici ali se vozili po cesti in videli neznanca, ki potrebuje pomoč, pristopili in mu pomagali. Toda morda stvar ne bi bila več tako enostavna in pričakovana, če bi bil to človek, ki nas sovraži ali ki nam je naredil nekaj slabega. Ali pa tisti, ki je slab samo zato, ker pravijo, da je tak. Zaradi barve ali brade ali jezika … Nekako smo se naučili, da zato v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. Ali če mu jo moramo izkazati ali nam je ni treba. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. Smo tudi zgrešili bistvo dobrote in ljubezni. Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili, niti stvari, ki bi si ju morali prislužiti. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Že samo zato, ker je človek, in ne glede na to, ali si to ljubezen zasluži ali ne. Vsakdo ima pravico, da je ljubljen, da mu je izkazana

Služabniki nemoči

Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal. (Lk 10,3-4a) Moj oče je bil krasen oče. Bral mi je pravljice, učil me je voziti kolo, delal mi je piščalko iz vrbove veje, popravljal zlomljene igrače, nabiral mi je fig in jabolk. Bil je moj veliki življenjski učitelj. Toda nikdar me moj oče ni več naučil kot takrat, ko ni mogel več govoriti in delati. Ko je samo še tiho in nemočno živel na postelji med nami, zgovornimi in močnimi ljudmi. Čeprav se zdi drugače, veliko več dobrega v ta svet in v življenje ljudi, s katerimi živimo, prinaša naša nemoč, mnogo več od naših moči in sposobnosti. Trenutki naše nemoči namreč v naša življenja prinašajo blagoslov, s trenutki moči in zmagoslavja pa ustvarjamo navezanosti nase in občutke, da nam je nekdo nekaj dolžen. Nemoč je prostor Boga v našem življenju. Ko ne moreš nič več, ko spoznaš poraz svojih moči, ko obnemiš in dvigneš roke pred velikostjo življenja, ko situacijo prepustiš Bogu, ta