Besede za srce

» Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. « (Jn 14,23) Ko je bil Abraham že zelo star, mu je prišel v goste Bog. Pa Abraham ni vedel, da je to Bog. Trije popotniki so šli mimo njegovega šotora. In on je takoj stekel k njim in jih povabil v svoj šotor, v hladno senco in na kosilo. Pripravil jim je pravo gostijo. Kajti za pravega Izraelca je gost sveta reč in je za gosta vedno dovolj hrane in dovolj prostora, pa naj prebiva v palači ali v bornem šotorčku. Takrat mu je Bog povedal, da se mu bo v starosti rodil otrok. Da bo v njem spet življenje. In res se je zgodilo tako. Ker je tam, kjer je prostor za človeka, vedno tudi prostor za življenje. Življenje. Zame je to prebivališče Boga med ljudmi – življenje. In če ga kdo nima, to preprosto pomeni, da nima Boga. Tako se mi dozdeva, ko gledam, da so mrtvi ljudje in mrtvi narodi tisti, ki ne premorejo prostora za človeka. Vstali Jezus, večno živi Jezus daje življenje

To knjigo sem bral skoraj leto dni. Pa ne, ker bi bila dolgočasna, temveč ker je bila tako bogata, da bi bilo škoda hiteti in sem jo bral pomalem, vsak dan. Jemal sem jo s seboj v šolo in ko sem sedel (ali stal) na metroju, sem jo vzel iz torbe in okušal. In razmišljal. V tem je njena največja dragocenost. Ker razgalja mojo vsakdanjost in poglede, za katere sem mislil, da so dokončni in nespremenljivi, in me sili k razmisleku. Fabrice Hadjadj (Hadžadž) je francoski filozof arabskega izvora in judovske vere, ki se je spreobrnil v krščanstvo. Že po njegovi življenjski poti je jasno, da je to globok mislec, ki je preizkusil že malodane vse pomembne kulture našega časa. Pa tudi če jih ne bi: kakor s pinceto trže plast za plastjo naše zahodne civilizacije in nas sprašuje, če je res dobro to, kar nam je ponujeno kot dobro in če je res slabo to, česar bi se po mnenju našega sveta morali bati. Njegova temeljna predpostavka je odnos do smrti. Pravi, da ne moremo dobro živeti, če nimam

Lahko se zgodi, da hodiš po svetu, kakor da je prazen, pa čeprav imaš okoli sebe veliko ljudi. To se zgodi, ko imaš skoraj vse, pa ti manjka samo tisto, kar je zate bistveno. Ko se mi je to zgodilo, sem odkril, da je ta »osamljenost« lahko pogubna. Bolj kot je človek osamljen, bolj se zapira vase, svoj pogled upira samo še v svoje probleme in tako sčasoma ne vidi nič več, kakor le še temo in obup. Takšno je življenje brez ljubezni. Toda moja dejstva so vendarle drugačna. Velika noč je . Kristus je vstal. In Jezus je po vstajenju stopil v sredo svojih v temo zazrtih učencev. Tako tudi vame. Pogovor s prijateljico me je streznil, čeprav sem njene besede jemal, kakor da me ostro zabija. Povedala mi je, da nisem edini, ki ima probleme. Bilo je, kakor da bi kdo odprl okno in sem spet videl. Začel sem poslušati, začel sem spet deliti življenje. Ker živimo življenje samo, ko ga delimo z drugimi. In tako me je ljubezen oživila, ko me je odprla navzven. Kajti ena od skrivnosti ljubezn

Je južni otok. Je . Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok je .

Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. (Jn 10,28) Tisti meč na Rembrandtovi sliki o Vrnitvi izgubljenega sina , bogato okrašen meč, ki je visel ob boku popolnoma raztrganega, oropanega in razcapanega ubožca, me je vedno posebej motil. Ta bogati meč nima kaj početi na njem. Vsak revež bi ga takoj prodal, da bi le v zameno dobil pijačo za vsaj še eno noč omamne tolažbe. Ali pa bi mu ga kdo ukradel. A ta meč je vendarle tam, za njegovim pasom, kakor je bil od vedno. Razlagalci pravijo, da je ta meč znamenje njegovega sinovstva, ki mu je ostalo, čeprav je vse zapravil. Zame pa je ta meč tisti glas , ki je ostal v njem. Tisti Glas, ki ga je ubožec zaslišal, ko je bil povsem na dnu. To je glas, ki nas kliče. Glas pastirja, ki kliče svoje ovce. Kdor meni, da je »biti ovca« v Jezusovem besednjaku ponižujoče, da s tem Jezus izpostavlja našo podrejenost ali ničvrednost, res ne razume, o čem se govori. Ovca je za Izraelca vendar pomenila pravo bogastvo. Bila je celo nekakšen »član druži

Nekje med Srbijo in Hrvaško, tam nekje, kjer se lomi meja, ki je nekoč ni bilo, stoji majčkena zakotna in zahojena vas (ki je res vas, v vseh odtenkih tega pojma), kamor iz velikega mesta neke noči pribeži tiger iz uničenega živalskega vrta. In to bi se prav lahko tudi zgodilo, saj je tiger resničen, vas pa tudi. Vendar se vseeno zdi, kot da preko strani te krasne knjige beremo pravljico, ki se dogaja v resničnosti. Ali pa resničnost, ki se dogaja v pravljici. Ne vem. Eno pa vem: da je Tea Obreht, ameriška pisateljica srbskega rodu, ustvarila krasen roman, s katerim preko fantastične zgodbe o tigru govori tudi o marsikateri grenki niansi realnosti, prežete z vojno v bivši Jugoslaviji. Življenja malih ljudi, ki jim je življenje pobralo pravljice in ki zato hodijo po svojih poteh s smrtjo vštric. Veličastna knjiga, ki vas bo na trenutke spominjala na Sto let samote Gabriela G. Marqueza in njegov magični realizem, na trenutke pa vas bo popeljala v tiste samotne vaške uličice, po kat

Drobtina iz Rima #12 Kot ponavadi je zjutraj metro tako poln, da niti ne pomisliš, da bi se lahko usedel. Iz torbe izvlečem knjigo, berem. Kot ostalina nekih davno minulih časov sem, kot muzejski primerek. Ljudstvo tu spodaj je zaljubljeno v telefone. Moti me gospa, ki stoji tik poleg mene. S svojimi rdečimi umetnimi nohti kot detel vztrajno trka ob ekran, pa se iz njega kljub temu ne prikaže nič posebnega. Kot kaže ima gospa profil na facebooku, na njen zid pa ji prijateljice lepijo "pozitivke dobrih čarovnic" in sladke podobe srčkanih psov. Obrnem se proti vratom, bolje mi gre, ko je ne vidim. Berem. Težke besede o pijanosti očeta, ki je tako kradel mladost svojemu otroku. Potem se nekje spredaj, v naslednjem vagonu menda, oglasi otroški jok, majhen otrok mora biti, še dojenček, sloneč na materinih prsih. "Kdo bi tako majhnega otroka peljal v to gnečo človeških teles?" pomislim. Jok postaja vse hujši, vse bolj pretresljiv, prav grozljiv nazadnje, kot bi ta

» Gospod je .« (Jn 21,7) Zadnje dni se v moje življenje slabe novice vsipajo kot drobtine z mize. Veliko stvari gre narobe, pa politike in družbenega dogajanja sploh ne štejem poleg. Življenje je težko. In počasi razumem ljudi, ki se prav zato na svojih vsakodnevnih poteh zabubijo v svoje virtualno življenje na telefonu, potem preživijo realnost, ki je pač nujna za preživeti, ter se potem vrnejo v svoj mali kotiček, kjer je vse varno, pa čeprav ni resnično. Tako je lažje živeti. Ali naj rečem – životariti? Kar zadeva življenje, imam vedno možnost, da grem mimo žalosti in trpljenja, zla in hudega in se delam, kakor da nič ni. Ali pa da me pretrese. Da sem žalosten. Da se začnem spraševati. Da iščem, da se borim za resnico in pravico in za odgovore, kjer jih ni in ni … Kdor išče, kdor se plazi po tleh svojega življenja kakor najbolj ponižani človek in tam išče odgovore, kdor obupuje, kdor kriči, da je sam in da ni nikogar, ker ni odgovora, komur je mar, temu se bo zgodila velik