Besede za srce

Kaj naj vam povem o trpečem Kristusu? Kaj naj povem o mojem trpečem Bogu, ki ga je strah, ki je od vseh zapuščen, ki je izdan, mučen in zasmehovan, ki osamljen visi na križu in umira? Vi to razumete? Jaz ne. Ne razumem, ker nihče ne more razumeti trpljenja. Vendar je to moj Bog . Ta trpeči možak, ki ima komaj še kaj človeškega na sebi. Vanj verujem. Ne v Boga čudežev, tudi ne v Boga velikih naukov, Boga filozofije, Boga modrih besed. Jaz verujem v Ranjenega Boga . Vam povem, zakaj? Ker sem se naučil, da je ljubezen lahko samo ranljiva – ali pa je ni. Ko sem bil otrok, so me starši vsakič peljali k maši. Pri eni od njih sem bil tako divji, da me ni bilo mogoče umiriti. Oče me je stisnil k sebi. Jaz pa sem se hotel osvoboditi. In sem ga ugriznil. Ni me udaril, ni me ugriznil nazaj, ni me poslal proč. Še vedno me je imel pri sebi. Ker sem bil njegov sin. Morda je vam to samoumevno, meni pa ni. Ne razumem staršev, tudi ne ostalih plemenitih ljudi, ki sem jih ranil. Ne razumem Boga.

Čeprav vse to že vem, tega ni nič lažje sprejeti, še težje je to razumeti. Namreč to, da so nasilneži, ciniki in vsakršni drugi negativci in napadalci mojega življenja in vsega lepega v njem ponavadi ljudje velikih in globokih ran. Res, bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da pravzaprav ves današnji svet z vsemi svojimi zablodami naglas kriči: » Radi bi videli Jezusa! « Še več, menim, da bolj kot je nekdo nasilen, bolj kot je nizkoten, bolj kot nekdo bruha nate, bolj kot te nekdo napada, ponižuje in strahuje, več in bolj hrepeni po tem, da bi videl Jezusa. Da bi ga videl v tebi . V tvojih reakcijah, v tvojih odločitvah. Da bi videl drugačnost, da bi videl nekoga, ki bo nastavil obe lici, nekoga, ki bo svoje sovražnike uničil s tem, da jih bo imel rad. Kajti svet resnično hrepeni po Odrešeniku. Po Kristusu. In kdor ga pozna, mu ga mora pokazati. To je njegova dolžnost. Ne bom rekel, da to pomeni biti prijazno osladen, niti biti brezgrešno popoln, gotovo pa pomeni v človeka, ki

» Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. « (Jn 3,14-15) Od zdaj naprej so stvari jasne. Kristusovo mesto je na križu, človekovo mesto pa pod križem. Ker mora Bog svojo ljubezen kazati in ker jo mora človek videti ali pa jo iskati, če je ne vidi. Ker jo mora gledati, da ostane živ. In pridemo do razloga naše vere. To ni naša ljubezen. To je ljubezen Boga . Zato gre Kristus na križ. Da bi ga človek opazil. In da bi imel človek dokaz, kako velika je Božja ljubezen do njega, stalno pred svojimi očmi. Da bi s tem dokazom pred očmi živel svoje življenje. Da bi z njim v obzorju sprejemal svoje odločitve, da bi z njim jedel in pil, delal in počival, odpuščal in prosil odpuščanja, daroval in sprejemal darove, da bi z njim trpel in se veselil. Človek ta dokaz potrebuje, da bi živel in preživel kot človek. Če namreč človek hoče ostati človek, potem ne more imeti za merilo svoje, človeške lju

Ko je prve dni v dijaškem domu med 19.00 in 20.00 nastopila postna ura brez telefona, se je mnogo dijakov obrnilo name z vprašanjem: »In kaj naj počnemo zdaj? Kaj naj počnemo eno uro brez telefona?« Ta vprašanja se mi zdijo tako zelo podobna tistim vprašanjem, ki jih Jezusu postavljajo Judje, ko čisti – še bolje – ko prazni tempelj. In ta vprašanja so tako podobna mojim, ko ležim bolan, zunaj pa prekrasen sončen dan. Da, tako velika je človekova stiska, ko v življenju ostane brez nečesa, kar je bil vajen, ko ostane brez nečesa, na čemer je gradil svojo moč in ponos. Celo veselje. Ko v njegovem življenju nastane praznina . Praznina ob postu ali pa praznina ob … porazu. Porazi so težki. A čeprav so težki, iz njih vedno odidem spremenjen. Danes ugotavljam, da moji porazi niso naključje. Da mi vsak poraz nekaj sporoča. Upal si bom reči še drzneje: vsak poraz mi nekaj podarja . Ko namreč nekaj poreže naše udobje, našo prijetnost, začutimo praznino. Praznino, ki je v nas, ki ni nasta

Ti ne boš nikoli umrla, ker tudi vrba ne umre. — Tu je nekoč stala vrba, pravi kdo in gre naprej. Ampak ob neskončni reki, ki za njim temni, šumi, v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji. To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.

Že kar nekaj časa me zelo zanima tematika značilnosti moških oz. žensk, ker sem mnenja, da je ravno vse bolj zabrisana črta med sebi lastno identiteto, ki nosita moški in ženska, vzrok za številne odklone v družbi ter za težave v odnosih med moškimi in ženskami. Knjiga John Eldredga, Divji v srcu je bila ravno pravšnja za mojo lakoto in zanimanje. Zame, za moškega. Pa ne bi bila nič slabša za ženske, saj tudi poznavanje nasprotnega spola marsikaj naredi za boljše odnose, morda še več, kot poznavanje lastnega. Pa sem vseeno začel z moškimi, ker sem prepričanja, da je treba najprej ljubiti in spoštovati lastno identiteto, da bi lahko enako storil za žensko. Knjiga me je prepričala in navdušila. Predvsem zato, ker se John Eldredge tematike ne loteva kot večina avtorjev na tem področju, torej, kaj bi bilo treba spremeniti (10 napotkov za boljšo samopodobo ipd.), temveč tako, da poskuša stopiti v tisto, kar moški pravzaprav smo. In zakaj smo taki, kot smo. In da je ravno to, da smo tak

vir: rtvslo.si Zabeležka na robu strani festivala EMA 2015 Ste letos uživali ob EMI? Povejte pošteno. EMA je in vedno bo sprožala vse vrste odzivov in vedno bo poleg precej negativnih. Nič hudega. Kritike so vedno v redu, kritike pomagajo rasti. A ni težava v tem. Težava je v tem, da so to večinoma nekonstruktivno negativni odzivi. Odzivi ljudi, ki pljuvajo po vsem počez. In sam nočem postati eden izmed njih. Ker so to večinoma ljudje, ki se še najbolj gnusijo samemu sebi, ker so prazni. In nimajo ničesar, kar bi jih napolnilo. Zato tudi sami ničesar in nikogar ne polnijo. In tako se stvari v spirali spuščajo navzdol. Zato bom konstruktivno kritičen. Letošnja EMA seveda ni bila presežek. Še zdaleč ne. In tu se ne bom obregnil niti ob pešavo organizacijo, režijo in tehniko, tudi ob premalo dodelan scenarij ne. Rekel bom nekaj o bistvu EME. O skladbah. Pesmi so bile večinoma dolgočasne oziroma, kot pove že naslov, niso imele kaj dosti povedati. Niso imele zgodbe. Da, imele so bes