Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2013

Zaščititi ljubezen

Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini , vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe? Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen . Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča , prvi vir veselja in prva bolečina . Da je to o

Približaj se Luči!

Bog je Bližina

Sveta noč. Tako sveta, da me je v njej sram govoriti. Tako sveta, da bi moral v njej samo molčati. Tako sveta, da bi moral poklekniti pred jasli in gledati, gledati čudež, ki se dogaja pred mojimi očmi. Molčati in se zahvaljevati za Boga, ki se daje kot darilo človeku. Ta noč ni sveta zato, ker bi bilo v njej vse v redu. Ni sveta zato, ker v njej ne bi bilo več nobene bolečine, razočaranj, porazov, greha, krivice in žalosti, ni sveta, ker v njej ni več nič slabega. Ne. Ta noč je sveta, ker je v tem grehu, porazu, krivici, bolečini nekdo blizu . Sveta je, ker je v njej Bog človeku podaril najlepše darilo – bližino. Ker je v njej Bog postal človeku Bližina. Ker mu je prišel tako blizu, kot mu ne more biti blizu noben človek na svetu. Ker sta Bog in človek v njej prišla skupaj . To je edini razlog, zakaj se človek tako veseli božične noči. Veseli pa se tudi zato, ker ta Božja bližina ni samo stvar ene noči ali časa enega človeškega življenja. Ne, ta Božja bližina je dokončna . Ker s

Tišina

www.artchipel.com Potrebujemo tišino, da bi se lahko dotaknili duš . (bl. Mati Terezija) Tako se začenja božična zgodba: s tišino. S tišino vseh ljudi, ki so kakorkoli vpleteni v to najbolj nenavadno zgodbo vseh časov: zgodbo o prihodu Boga med ljudi. Tišina teh ljudi preseneča. Zakaj ni Jožef ničesar rekel Mariji? Zakaj Marija ni ničesar pojasnjevala? Zakaj Jožef ni ničesar vpraševal angela? Zato ker Bog k človeku ne prihaja po besedah, marveč po tišini. Morda je zato v našem življenju tako malo Boga, ker je tako zelo malo tišine. Pa ne govorim o plitvi tišini, tišini, v kateri se pod površjem skrivajo užaljenosti, zamere, maščevalnosti in podobno zlo. Ne govorim o glasni tišini, ker je take tišine morda celo preveč. Govorim o globoki tišini, o tišini, v kateri človek zares molči. O tišini, v kateri se človek odpove svojim sodbam, svojim razlagam, svojim rešitvam in si privošči ostati tiho. Si privošči biti pred seboj nemočen. In takrat, ko je človek res tiho, ko pusti ob st

Iskati Gospoda

» Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega? « Zvečer, tik preden gremo duhovniki spat, molimo “sklepnice”. Med to molitvijo prav vsak večer zmolimo tudi hvalospev starčka Simeona, s katerim se je tako rekoč oddahnil pred Bogom, ko je držal v rokah malo Božje Dete: “ Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vseh narodov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva .” Čeprav ga znam že na pamet in se ravno zato velikokrat zgodi, da mi kar brez pomisleka zdrsi preko jezika, ne da bi vsaj za malo vzdramil srce, se skušam truditi, da tedaj, ko izgovorim, da sem tudi jaz “ na svoje oči videl Zveličarja ”, res pomislim, kdaj in kje sem ga jaz videl v dnevu, ki je minil. Pa naj gre za lepe in vesele dni, ko ga z lahkoto najdem, ali za tiste težke dni, ko se mi zdi, da ga ni in ni bilo na spregled, ga moram v svojem dnevu iskati, dokler ga ne najdem . In t

Pustiti odprta vrata

Ko sem nekoč po jutranji molitvi zadnji odhajal iz kapele, sem, kot delam ponavadi, zaprl vrata za sabo in se že hotel spustiti po stopnicah, ko me je naenkrat nekaj spreletelo. Bil je občutek, da s tem, ko zapiram vrata kapele, zapiram Boga pred svojim vsakdanjikom. In sem jih spet odprl in pustil odprta. S prošnjo na ustih, naj pride. Naj pride na vse naše poti, v vse ure, v vsa srečanja našega dneva. Ker ga potrebujemo. Nisem se zavedal, kaj sem naredil. Pustiti ta vrata odprta pomeni narediti v svojem življenju, v svojem vsakdanjiku prepih . Kajti Bog prevrača normalnost. Bog vznemirja. Zato pomeni pustiti vrata odprta Bogu sprejeti boj, neprenehni boj z Bogom v sebi. Bog namreč hoče biti prav povsod, hoče popolnoma zavzeti moje življenje in moje srce. Hoče prevrniti vse, kar menim, da stoji, da bi moral postavljati na novo. Ne pusti spati in mirovati. Hoče, da se vedno znova na novo odločam, da vedno znova iščem nove, boljše načine, da rasem, da hodim naprej in naprej. Hoče ta