Besede za srce

http://alivewithchrist.com » Vaše zlo obstaja zaradi tega, ker se ne zavedate, kako lepi ste. « (Dostojevski) *** Kdor ni pozoren, lahko reče, da so danes stvari čisto v redu. In kdor ni pozoren, lahko reče, da so danes stvari brezupne, da ni ničesar takega, za kar bi se bilo vredno truditi, se učiti, živeti. Kdor ni pozoren, živi v temi . Kajti tako tistih, ki pravijo, da je vse v redu, kakor tistih, ki trdijo, da ni nič v redu, se je polastila tema. Besede obojih so besede zla in teme. Zato v adventu prižigamo luči. Ker ljudje potrebujemo veliko luči, da bi preživeli. Ne prižigamo samo luči na adventnem vencu, prižigamo predvsem luči v svojem življenju. Več poslušamo, si vzamemo čas za razmislek o sebi, za molitev, za pesem. Obdarujemo drug drugega, si vzamemo čas za družino in za prijatelje. Vse to zato, da bi bili pozorni . Da bi opazili temo in da bi opazili svetlobo, da bi opazili grdobijo in da bi opazili lepoto. V nas in v vseh ljudeh našega časa, v svetu in doma

Kristus na križu. Pretresljiva podoba nekoga, ki se ne oklepa svojega življenja, ki noče slišati klicev, ki se mu vedno znova prikazujejo pred očmi ... Reši, reši, reši samega sebe ... Ker je prepričan, da je nekaj bolj vrednega od življenja. Da je nekaj, za kar je vredno prodati svoje življenje. Ljubezen. Ker brez ljubezni ni življenja. Reši samega sebe ... Mar ne ta zvok, ta predirljivi glas globoko odmeva tudi v nas, v tolikih trenutkih našega življenja? Ta globoki človekov strah, da bo izgubil, ko bo kaj dal, da bo izgubil, ko se bo čemu odpovedal, da bo izgubil, ko bo drugega postavil pred svoje želje in interese. Da bo nekaj izgubil, ker ni gotovo, da bo kaj dobil nazaj , čeprav hkrati ve, da največ izgubi tako, da ostane sam. Da kakor levi razbojnik umre na križu svojih lastnih želja, če ni sposoben ljubezni, če ni sposoben narediti tega koraka v prazno , kar je darovanje samega sebe za drugega. Ta dilema ni stvar samo velikih življenjskih odločitev, recimo poroke. Ta dil

http://sender11.typepad.com Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako. Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav in ne kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In človeško je vse, v čemer ni ljubezni . Vse, kar se zdi kot lepo in dobro, in vse, kar se zdi k

vir: wikipedia Tisti res pravoverni in tradicionalni judje na svoje čelo in levo roko še vedno pred vsako jutranjo molitvijo zavežejo drobne škatlice (ki jim rečejo filakteriji ), v katerih je pergamentni svitek. Na njem je zapisan odlomek iz Postave, ki pravi, da jih je Gospod izpeljal iz Egipta z močno roko . Da jih je Gospod rešil. Zavežejo jih tja, da bi jim bile te besede vedno pred očmi. Da bi se jih spomnili . Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo – če želijo ostati judje – vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje . Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Dejstvo, zaradi katerega obstajajo, ker brez njega ne bi več. Konkretni dogodek iz njihove zgodovine utemeljuje, da je to res. Da to ni samo praznoverje, ampak resnica, ki se vsakič, ko se je spominjajo, zgodi še enkrat. Da, Bog jih ob vsakem spominu reši še enkrat. In sicer iz najhujše smrti vseh smrti: smr

(El Greco: Alegorija) Koliko stvari v življenju se izgubi ... Pomislimo, kaj nam leži na srcu. Izgubljene priložnosti. Izgubljeni ljudje, sorodniki, prijatelji. Izgubljene besede. Izgubljeno zaupanje. Izgubljeni cilji, izgubljeno upanje. Izgubljena, prevarana, pozabljena ljubezen. Prosim, napnimo ušesa. Moramo slišati in moramo slišati večkrat, večkrat na dan, da je Bog prišel iskat in reševat vse, ampak res vse , kar je izgubljeno . To je življenjska dobra novica. Pravzaprav ena najbolj pomembnih novic, kar jih obstaja. Ker je to, da me nekdo išče ter da nekdo išče izgubljeno v meni , da torej ni obupal nad mano, predstavlja verjetno najbolj pomemben, če ne celo edini pogoj, da sem dober in srečen človek, ki hoče in zmore ljubiti. Ker brez novih in novih priložnosti za nov začetek to pač ne moremo biti. Zato nas Gospod išče in nas išče vedno znova. Zato je tudi vse, karkoli že pošilja v naše življenje, njegovo iskanje. To potrebujemo, to moramo vedeti, da bi ga začeli tudi mi

Bolj kot karkoli drugega naš svet potrebuje svetnikov. Svetnikov, ja, tistih pravih svetnikov. Pa ne samo tistih, katerih slike bi postavili na oltar, tistih, ob katerih bi zadržali dih in za njihovim imenom rekli: »Prosi za nas.« Še bolj potrebujemo tistih skritih, »navadnih« svetnikov, za katere širni svet nikdar ne bo vedel. Svetnikov, ki niso nosili škofovske, ampak pastirsko palico, svetnikov, ki niso napisali velikih teoloških razprav, ampak domače naloge in dnevnike, polne izpovedi, svetnikov, ki niso vrteli sveta, ampak vijake na kolesu, svetnikov, ki niso ustvarili novega redu, ampak vsak dan skuhali mineštro, svetnikov, ki so bili zaljubljeni in negotovi, ki so razbili kozarec in zlomili srce, ki so bili umazani od blata in besed, ki so naredili veliko napak – in prosili odpuščanja, ker so vedeli, da so slabotni. Svetnikov, ki so živeli – točno tako – kot večina izmed nas. In so se trudili, da bi v svoj svet prinesli nekaj lepega in dobrega. Tako je. Svetniki niso popolni l