Besede za srce

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda . In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda . Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo. Kratka zbranost, preden zjutraj odhiti

Še vedno verjamem v dobroto ljudi. Zato sem prepričan, da bi večina od nas, če bi stopali po ulici ali se vozili po cesti in videli neznanca, ki potrebuje pomoč, pristopili in mu pomagali. Toda morda stvar ne bi bila več tako zelo enostavna, če bi na njegovem mestu stal človek, ki nas sovraži ali ki nam je naredil nekaj slabega. Nekako smo se naučili, da zato v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. Ali če mu jo moramo izkazati ali nam je ni treba. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. Smo tudi zgrešili bistvo dobrote in ljubezni. Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili, niti stvari, ki bi si ju morali prislužiti. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Že samo zato, ker je človek, in ne glede na to, ali si to ljubezen zasluži ali ne. Vsakdo ima pravico, da je ljubljen, da mu je izkazana dobrota. Vsakdo ima pravico, da ima nekoga, ki ga ima rad. Zato je tudi dobrota do vsak

V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ , ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove . Preprost, ranljiv, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščen na milost in nemilost volkovom. Oborožen samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje . Res je. Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov . Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Volkovi, naj se zdi še tako neverjetno, namreč jagnjeta potrebujejo za svoje življenje, da bi preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, da bi mogli živeti. Primorani so v to. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta. In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evang