Besede za srce

Ko slikajo ikono, na začetku, preden začnejo slikati karkoli drugega, na les nanesejo lističe čistega zlata. Šele nato na to podlago nanašajo barve, obleko, roke in obraz človeka. In čeprav se zlatá, ki je pod njimi, ne vidi, je to zlato za osebo, ki je naslikana (oz. napisana) na ikoni, bistveno. Je namreč njen sijaj, žar, ki je odsev Boga. (foto: Delo, Jože Pojbič) Tako so naslikali tudi nas. To zlato je tudi pod našo kožo, pod našim obrazom. To zlato je tisto, zaradi katerega lahko vsak človek zablešči in zažari. Vendar ne sam od sebe. Zlato ni avtor svetlobe, je samo tisto, ki jo odseva naprej, potem ko jo je samo deležno. To zlato, ta naša temeljna vrednost, je kraj v nas, kjer se srečata Bog in človek. Je Jezus na gori Tabor, ki zažari, ko se dotakne svojega Očeta. Ko moli. Mnogo ljudi je obupalo nad molitvijo, ker se jim zdi samo utrudljivo ponavljanje besed. Kot se mi zdi, da se je mnogo ljudi utrudilo nad življenjem, ker se jim zdi prav tako eno samo ponavljanje besed

Ena sama je hudičeva skušnjava. In to je njegova beseda dvoma: » Če si Božji Sin ... « Potem ko se Jezus poln Duha odpravi na svojo življenjsko pot z najlepšo popotnico, kar bi jih lahko imel, to je z glasom iznad Jordana, tistim glasom, ki je rekel, da je Očetov ljubljeni sin, ki ga ima najraje na vsem svetu, za tem stopi Jezus v puščavo. V praznino. V samoto. Življenje zagotovo enkrat prinese praznino, v kateri se zasliši hudičev dvom: sem mar res njegov ljubljeni sin, tudi če tega ne čutim, tudi če se mi dogajajo same slabe stvari? Prva in ključna stvar za hudiča je človeka prepričati, da tisti glas ob Jordanu ni resničen. Da Bog laže. Da to, da sem za Boga otrok, ki ga ima rad bolj kot vse drugo, ni res. In v trenutku, ko začne človek v to dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav. Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom, ki ga sicer sklene samo zato

Zadnje čase se res zelo mučim s temi nedeljskimi nagovori. Ni pravih besed, ni odmeva, ki naj bi ga evangelij pustil v mojem življenju. Ni rib, ki bi se ujele v mreže. Samo tišina in praznota in moj razočarani pogled. Tako tudi danes pred vami kot Peter izpiram prazne mreže. Toda tule nekje, v tej praznoti razočaranja naj bi vstopil Bog. Kjer se potopim jaz, bi moral vstopiti Bog. Morda vstopa zdaj, na točki, kjer sem si končno priznal, da ne morem več. Morda je to želel. Ko pridejo razočaranja in porazi, se končajo človekove besede. Kjer se končajo besede, se začne tišina. In v njej se rodi Bog. Tišine potrebuje človek. Tudi danes je potrebuje, ob vsej zmedi, ob kateri čutimo tako veliko majhnost in nebogljenost, strah in nemoč, potrebujemo tišine. Tišina nam bo povedala več kot besede. Nemoč nam bo sporočila več kot bi nam moč v teh časih. Ker so to sporočila, s katerimi govori Bog. Dokler verjamem v to, verjamem v ljubezen.