Besede za srce

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino. Kajti Bog si je kot prostor za svoj vstop v človeštvo izbral prav družino. Njegov Betlehem je pravzaprav družina. Toda, da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše. Tako je tudi naša družina, kakršna koli že je, prostor, v katerem se rojeva Bog. Tako so naše družine prostor našega blagoslova, prostor, v katerem se napijemo vsega, kar potrebujemo za življenje in preživetje, pa čeprav se tolikokrat zdi, da je povsem narobe. Problem namreč nastane, ko v družini zgrešimo pri najbolj osnovnem. Pri naših srečanjih. Pri naših odnosih v njej. Če se pri njih zgrešimo. Ker vsakokrat, ko zgrešimo svojega brata ali sestro, mamo ali očeta, ženo ali moža, hčer ali sina, zgrešimo Boga. In zgrešimo njegov blagoslov. To pa se zgodi, kadar se ne srečujemo na pravem mestu. Oziroma če naša srečanja nimajo pravega mesta. O katerem mestu govorimo? O templju . V naših o

In je prišel. Sredi te naše dolge, temne in mrzle noči je prišel. On, pričakovanje vseh ljudi sveta. Upanje tistih brez upanja, smisel tistih brez smisla, pogum razočaranih, pravica opeharjenih, kruh lačnih in bližina osamljenih. Tudi moje in tvoje pričakovanje je On. Pričakovanje moje in tvoje noči, moje in tvoje bolečine in stiske in trpljenja. Pričakovanje moje in tvoje noči, ki je nocoj z Njegovim prihodom, z Njegovim dotikom postala sveta noč. Noč, v kateri me objema in poljublja Bog. Njegova zibel je tema, njegove jaslice so človeška nemoč. Ne prihaja v mehkobo, ne v svetlobo, ne v toploto. Prihaja vame, grešnega in majhnega človeka. Prihaja kot Mehkoba, kot Svetloba, kot Toplota tja, kjer vsega tega ni. Samo zato, ker hoče vsem povedati, da želi biti in da res je Luč vseh človeških noči. Da je vse tisto, kar človeku manjka, da bi bil v resnici srečen. Ljubljen, vesel, zaželen. Njegovo ime je Emanuel. Bog, ki je z nami in ki ne bo odšel nikoli stran. Samo to je sporočilo s

Dolgo časa sem se ukvarjal s tem, kako pravzaprav priti do pravega veselja. Da, do tistega pravega veselja, ki ga ne moreta ne čas ne kraj, ne zlo in ne preizkušnje, ki se zaganjajo ob človekovo srce. Dolgo časa. Pa je bilo vse tako preprosto. A recepta nisem našel, ker zanj ni nobenega recepta, ne tehnike, niti lastnosti, ki bi ga omogočala. Kajti resničnega veselja ne prinaša nič človeškega. Resnično veselje nosi človek, ki ima pod svojim srcem Boga. Kot Marija. Samo to. Ne človek brez skrbi, ne človek brez problemov in težav, niti ne človek brez napak. Človek, ki ima Boga. Človek, ki mu je na stežaj ponudil srce in življenje, ker mu zaupa. Ker je prepričan, da je Bog največ, kar lahko ima, in največ, kar lahko izgubi. Do tega spoznanja nas vodi božična zgodba, ki je tudi zgodba našega časa. Kruta, težka zgodba, ker je to zgodba človeštva, ki se je izgubilo. A to je zgodba s srečnim koncem, ker se konča s prihodom nekoga, ki nas ljubi do smrti. Verjamete vanjo? Čutite veselje?

Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje. Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje. To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudj

Pošteno povem, da mi, ko sem sestavljal tole pridigo, res ni šlo nič od rok. Mučil sem se, da bi vam ob evangeliju povedal nekaj dobrega, nekaj tehtnega in pomembnega za vaše življenje. Po mnogih poskusih, ko mi je bilo vsega zadosti, pa me je prešinilo. Hotel sem nekaj povedati, hotel sem vas tako kot Janez Krstnik s svojimi besedami spreobrniti. A tega se z besedami ne da. Niso besede stvar pridige, še manj spreobrnjenja. Ker niso besede smisel krščanstva, niso besede smisel tega, da smo zdaj tu. Stvar pridige in krščanstva je poslušanje. Poslušanje, kaj govori » glas vpijočega v puščavi «. In to ste zame vi. In to sem zase jaz. In svet, ki se suče okoli mene. Najstniška nemirnost in iskanje in predrznost, žeja slovenskega človeka po svobodi, po dobroti in pravičnosti, jamranje in stiske, bolečine, tema in strah in negotovost in še veliko drugega. Jeannie L Paske Ampak poslušanje vsega tega je težko. Predvsem zato, ker se ob njem v meni naseli krut občutek nemoči, ki ga tako

Saj ni treba, da se maje zemlja, ni treba bučanja morja in znamenj na nebu. Dovolj je iti na kratek sprehod, pa bomo začutili dramo, ki se dogaja v človeštvu. Čutimo stisko. In ne, to niso samo mariborski protesti, povsod okoli nas so ljudje, ki jim nekaj v življenju kriči: »Gotof si,« pa naj bodo to samo trenutne nevšečnosti, ko je nekaj pač spodletelo, ali pa veliki in težki življenjski premiki. Pa tudi vesolje znotraj nas se maje, na vsakem strahu in negotovosti, na vsaki bolečini, na vsakem porazu in na toliko naših krivdah. Odgovor na naše stiske je vedno ena sama želja: da bi bilo vsega tega konec . Ker je vsak konec tudi začetek nečesa novega. Boljšega. To pričakovanje konca je advent . Pričakovanje, da pride nekdo, nekaj, kar bo to dramo končalo. Toda drame človeštva ne more končati človek. Naša drama se bo končala in nekaj novega se bo začelo, ko stopi v naš čas, v naše življenje, v našo stisko Bog. Zveni obrabljeno in ceneno, vem. Toda tako je. Vzemimo na primer slovenske