Besede za srce

Postojva, kristjan, danes za trenutek pod križem. Poglejva nanj. Poglejva to trpljenje najinega Boga. Mar ni to nečloveško trpljenje? Vsakomur, ki ima srce, je to trpljenje boleče, ganljivo boleče. Predvsem zato, ker se to trpljenje ni ustavilo takrat, ko je Jezus izdihnil na križu, temveč ker se nadaljuje v vseh časih in vseh krajih sveta. Kristus ima rad ta svet. Ima rad mene in tebe, tudi takrat, ko živiva brez ljubezni. Ko prodajava ljubezen za korist, za ugled, za oblast, ko nama ni mar, kako živiva in kaj bo iz naju in najinega srca. Zato trpi. Ker je ljubezen tudi trpljenje. In ker ve, da ljubezen vedno rodi ljubezen, pa naj še tako dolgo traja, da pride pomlad. Zato je njegovo trpljenje vredno in sveto. Kaj reči ob njem? Nič. Glejmo ga. Poklonimo se. Tišine potrebujeva, ko stojiva pred Kristusovim križem – ker je na njem vse trpljenje človeštva. Tudi moje, tudi tvoje trpljenje. Tišine, ki trpljenja ne zmanjšuje, ki ga tudi ne razlaga, razlaga pa o tem, kako velika je l

Zaradi česa je mama mama? Zaradi česa je oče oče? Ne zaradi telesa, ne zaradi krvi, temveč zaradi ljubezni. Če nima ljubezni, mama ni mama in oče ni oče. Če nima ljubezni, če ni ljubezen sama, tudi Bog ni bog. Zato mamo in očeta in Boga ne spoznamo po semenu, marveč po bilki, ki vzklije iz njega – ko seme umre. Ko je sposobno žrtve. Ko je sposobno ne samo odpovedati se nečemu, kar bi hotelo imeti, ampak dajati to, kar ima. Če namreč » pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu .« (Jn 12,24) Žrtev ... prepovedana beseda naše sedanjosti. Naučili so nas, da nam je neprijetna, še več, da se je bojimo. Ker je kot nekakšna smrt, ker je pot zapuščanja svoje dežele in odhajanja v neznano. A žrtev in ljubezen hodita z roko v roki. Neločljivi sta. Kajti po žrtvi spoznamo ljubezen. Po žrtvi je ljubezen rodovitna. Prav zato žrtvovati se, umirati za nekoga, dajati nekomu nekaj svojega, pa naj gre za čas, moč, trud ali celo življenje, ne pomeni živl

Drago Jančar: To noč sem jo videl Že nekaj časa je čakala na nočni omarici, da bom končno našel čas in jo prebral. Zdajle, ko sem jo prebral, vidim, da je čakala veliko predolgo. Razkošje besed, primer in slik te knjige je tako mogočno, da - vsaj zame - velja za pravi knjižni gurmanski užitek. Vsaka beseda je ne samo na svojem mestu, ampak odpira vse vrste svetov in podob, ki se ti vsejejo v srce in um, da jih še dolgo premlevaš. Medtem pa strani tečejo kot potok in iz njih piješ mrzlo svežo studenčnico. Zaslužena nagrada kresnik 2011. Pred nami se odvije sedem let življenja Veronike Zarnik, mlade, bogate in nekoliko nenavadne ljubljanske meščanke, ki vse naokrog sebe navdaja z nekim nepopisnim občutkom lepote, veselja in sreče. Tudi ljubezni, da. Jaz takšnim ljudem rečem, da so "ljubljivi", da jih preprosto moraš imeti rad. In takšna je bila tudi Veronika. Nenazadnje jo je to peljalo v neizmerne preobrate njenega življenja, v preobrate, ki so njeno življenje delali tak

Od zdaj naprej so stvari jasne. Kristusovo mesto je na križu, človekovo mesto pa pod križem. Ker mora Bog svojo ljubezen kazati in ker jo mora človek videti, ker jo mora gledati, da ostane živ. In pridemo do razloga naše vere. To ni naša ljubezen. To je ljubezen Boga. Zato gre Kristus na križ. Da bi ga človek opazil. In da bi imel človek dokaz, kako velika je njegova ljubezen do njega, stalno pred svojimi očmi. Da bi z njim pred očmi živel svoje življenje. Da bi z njim v obzorju sprejemal svoje odločitve, da bi z njim jedel in pil, delal in počival, daroval in sprejemal darove, da bi z njim trpel in se veselil. Človek ta dokaz potrebuje, da bi živel in preživel kot človek. Če namreč človek hoče ostati človek, potem ne more imeti za merilo svoje, človeške ljubezni, marveč Božjo. Zakaj? Ker me samo Bog ljubi tudi kot grešnika, tudi kot nasprotnika in sovražnika. Ker lahko samo v merilu Božje ljubezni živim in preživim kot grešnik. Ker sem samo v merilu Božje ljubezni vreden, da m

Ni problem tempelj, temveč njegova vsebina, pravi Jezus. Zato hodi po njem z bičem in dela red. Ovce, voli, golobi, menjalci denarja in še marsikdo in marsikaj podobnega nima tam kaj početi. Prostor srečanja med Bogom in človekom ne more biti daj-dam tržnica. Prostor srečanja med Bogom in človekom je posvečen, svet, oseben, je kraj molitve, kraj medsebojne ljubezni in ne dolžnosti, kraj podarjanja in ne trgovanja med enim in drugim. A Judje niso razumeli. Zanje je bil pomemben tempelj, prostor, kjer so opravili svojo dolžnost. Zanje je bila pomembna oblika, struktura. Prazna struktura, saj niso vedeli, kaj naj s templjem počnejo, niso vedeli, kaj tempelj je – da predstavlja navzočnost Boga med njimi. Zato so ga naredili za še en prostor, v katerem so živeli kot povsod. Upoštevali so podedovano izročilo, tradicijo, držali so se templja in hodili vanj, a v njem že dolgo niso počeli tega, kar bi morali. Zato je Jezus šel še dlje. Radikalno. Tempelj sploh ni pomemben, lahko ga por

Srečanje današnje nedelje je ne samo za učence, temveč tudi za nas, neverjetnega pomena. Jezus se na gori zasveti. Vse postane jasno. Jezus je tisti, ki ga je treba gledati, Jezus je tisti, ki ga je treba poslušati, Jezus je tisti, po katerem moram usmeriti svoje življenje. Če želim ostati v življenju. Vse je jasno, bleščeče jasno. In vendar se učenci bojijo. In vendar se bojimo tudi mi. Ko namreč zasveti Jezus, zasveti tako močno, da je treba zapreti oči. Treba je zapreti oči in gledati drugače na svet, v katerem živimo. Gledati vsakega človeka kot človeka in Boga kot svojega Boga, kot središče vsega, po katerem se obrača moje življenje. Na nič drugega. Ne na korist, ne na pritiske, ne na strah, ne na predsodke, ne na karkoli drugega, kar smo si postavili v prostor med nami in dvema smisloma našega bivanja na zemlji: človeka in Boga. Zapreti oči in iti po tisti poti, kjer pač odmeva njegov glas. To je sprememba, ki jo od nas zahteva postni čas. To je sprememba, ki jo od nas zahtev