Besede za srce

Takšnale služba, vloga, kot je moja, da namreč v Cerkvi govorim in pridigam, da ljudi vodim, da sem jim oče in učitelj, lahko človeku kar prehitro zleze pod kožo. Tako močno, da si začne predstavljati, da je on tisti, ki ga je treba poslušati, da je on tisti, ki vse ve, da je on tisti, ki bo povedal, kaj je prav, in pokazal, kam je treba iti. Imam srečo. Še vedno vem, da sem premlad, da bi bil lahko večini oče in vodnik in učitelj. Premalo vem. Premalo izkušenj imam. Premalo življenjske modrosti, da bi lahko komurkoli dovolj dobro svetoval. Še vedno sem ukleščen v svoje ozke poglede, še vedno vidim, kako težka in nezaslišana sta kdaj evangelij in resnica in da je strašansko težko pustiti svoje koristi in priljubljenost, da bi jima služil – in s tem tudi človeku. Samo človek sem. Zato vem, da ne bom nikdar vsega delal, kar bom govoril. Vem, da bom kdaj drugim bolj v breme kot v pomoč. Vem, da bom še velikokrat svoja dejanja in besede usmerjal tako, da me bodo imeli ljudje radi i

Srčni, dragi, vedno poln življenja, pa naj je bilo temno ali svetlo! Dragi Tone! Od malih nog si bil eden mojih najljubših. In si to ostal. Za vedno kot Pesnik, žlahtnih in polnih besed. Hvala. Počivaj v miru. Ljubezen Meni je lep ta svet med morjem in goro! Ta prst, ki je je komaj za pest z majhnim upom in veliko moro. Meni je drag ta prag pred nebivanja vrati. Sem nas, kot boštva in beden prah, je položila usoda mati za vztrajanje in za rast, za bel dan in črno bilje, za muko in slast, za strast in nerazumno samonasilje. Meni je ljub ta svet, tako krut in ravnodušen! Nanj sem pripet in razpet kot na križ preizkušenj za pot kdovekam, navzdol v brezno ali brezmejno pesem, na to čudno slovensko bol, na eno samo ljubezen.

Kaj pomeni ljubiti Boga? Pomeni odpreti oči zanj, ga opaziti, mu dati na razpolago svoj čas in moč, svoje premoženje in lastnino, ga vzeti k sebi, v svoje življenje kot svojega prijatelja, potem tudi zastaviti svojo besedo zanj in ga braniti pred seboj (svojim egoizmom) in pred drugimi, ki so mu sovražni. Se pogovarjati z njim. Z njim molčati, ga poslušati. Biti z njim. Biti zvest. Ne iz dolžnosti. Iz preprostega dejstva, da mi je ljub in da ga imam rad. Se sliši čudno? Kakor da bi govoril o nekem človeku, kajne? Točno, enako bi lahko povedal o tem, kaj pomeni ljubiti bližnjega. Kajti Boga ne moremo ljubiti, če nima podobe našega bližnjega. In bližnjega ne moremo ljubiti, če nima podobe Boga. Zelo preprosto je in zelo komplicirano. Obe ljubezni nista ločeni. Pravzaprav sta eno in isto. Zato spadata skupaj. Ker gre za isto ljubezen, isti odnos. In kakršen je eden, takšna sta oba. Tako ne morem biti dober kristjan, če nisem dober človek. Ne morem dobro moliti z besedami, če ne m

» Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega .« (Mt 22,21) Dva svetova, ki si nista podobna, niti med seboj skladna. Vsak se sreča z njima, vsak živi v obeh. S fizičnim, materialnim okoli sebe, in tistim duhovnim v sebi in drugih. Uspešno in pravilno krmariti med njima – da se med seboj ne zadevata in odžirata – je mojstrovina. Tudi napor. Zato ni nič čudnega, da so vedno bili ljudje, ki so se zato nagnili na eno ali drugo stran. V svetu in tudi v Cerkvi. In tudi tam, pred Jezusom, ko so mu zastavljali tole pomembno vprašanje: kateremu svetu dati prednost? S tem vprašanjem, ki pretresa tudi našo vsakdanjost, so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost? Jezusov znani odgovor osupne oboje. Prava pot, pravi Jezus, vodi po sredi med obema. Kristjan (kot vsak človek) je del sveta. Vanj je postavljen s čisto posebnim razlogom, s čisto posebno nalogo, ki je ne mo

Pred dnevi sem govoril s prijateljico, ki mi je povedala, da človek vse stvari, ki jih počne, postavlja med dve osi: med nujno in pomembno. Da imamo pred seboj vedno stvari, ki so zelo nujne in zelo pomembne, zelo nujne in manj pomembne, manj nujne, a zelo pomembne in tiste, ki niso niti nujne niti pomembne. Katerim posvetimo največ pozornosti? Rekli bi, da tistim, ki so pomembne. Je pa navadno tako, da svojo pozornost postavljamo najprej na tisto, kar je nujno, ker nas nekaj k temu sili in priganja in tako hitimo po teh opravilih, da bi to čimprej opravili, misleč da bo tedaj, ko bo nujno minilo, čas tudi za pomembno, ki pa ni tako zelo nujno. Vemo, kaj se zgodi. Tistega nujnega nikdar ni konec. Oziroma ga je konec šele tedaj, ko smo ugotovili, da smo tisto, kar je bilo pomembno, preprosto zamudili – ker zanj nikdar ni bilo časa. Tako človek izgubi samega sebe. Če nima časa za najpomembnejšo stvar svojega življenja: zase, kar vključuje tudi njegove odnose. Stvar, ki ni nujna, a

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi , posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu, s katerim ohranjaš svoje stvari. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista. Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo, in prenašaj

Človek brez luči in sonca težko preživi. Posebno v temnih časih, kot so današnji. Ne more hoditi, če ga ne nekaj osvetljuje, če mu ne nekaj daje upanja in poguma. Meni daje pogum in luč in pot kratek stavek iz današnjega evangelija: » Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen .« Svetla vrata na koncu temne povesti o zlobi človeka, ki vztraja v svoji sebičnosti. Gospodarjevi poslanci in njegov sin, ki hodijo v vinograd po pridelek in ki njihove oskrbnike sprašujejo po tem, za kar so bili postavljeni v vinograd, po dobroti, po pravičnosti, po solidarnosti, torej po tem, po čemer sprašuje tudi današnji človek, so kruto pokončani. Toda zgodba se kljub temu ne konča maščevalno, niti tragično. Zavrženi kamen, recimo mu nebodigatreba tega sveta, postane temelj novega sveta, nove prihodnosti. Greh postane blagoslov, umor postane novo rojstvo, konec postane začetek. Z zlom, s slabim, morda najslabšim, se začne upanje. To je zgodba Jezusa Kristusa, vogelnega kamna. Zgodba, ki pr