Besede za srce

Družina, naš blagoslov. Ko človek živi skupaj z drugimi po obljubi, v družini, to v njegovo življenje vedno nosi blagoslov. Daje mu veselja, daje mu moči, ga krepi in mu daje varnost in zavetje, smer in toplino, ki jo nese s seboj, ko mora v svet, v takšne in drugačne svetove svetlobe in teme. Zato, ker je družina zakladnica tolikih zakladov, v katero vsak prinaša svoje dragocenosti in jih deli z drugimi. Družina, naša realnost. V njej se pač ne moremo izogniti resničnosti, ki jo živi vsak človek, resničnosti, ki se lepi na nas, ko hodimo po svetu, in ki jo prinašamo ob vsakem povratku domov. Resničnosti, ki preverja naše družinske dragocenosti, in jih ali krade ali jim daje nov blesk. Vse je odvisno od tega, ali hodimo skupaj ali vsak zase. Če našo resničnost med svojimi domačimi preverjamo ali uveljavljamo. Družina, naša pot. Naša pot – hoditi skupaj. Samo skupaj bo naša družina zdržala naše resničnosti. Samo skupaj bo našla pot za vsakega posameznika. Samo skupaj bo preživ

Kdorkoli iščeš luč nocoj in je ne vidiš, se ne boj. Saj Bog je rojen tam, kjer ti, v svetlobo ali mrak noči. Začuti Boga. Vesel božič!

Kdorkoli si in kakršenkoli že si, danes je Bog tu, ob tebi, in se te želi dotakniti. Zato je zame in zate tudi ta najin kraj Betlehem, zato je tudi ta najin čas učlovečenje, čas prihoda Boga med ljudi. Bog nikogar ne izključuje. Nikogar. V vsak dom želi priti, v vsako srce. K vsakemu potrka in vpraša: »Sem lahko danes pri tebi?« Kot je trkal tiste noči po betlehemskih ulicah in prosil prenočišča, trka tudi danes, trka tudi med mojo nočjo, trka in sprašuje: »Me hočeš sprejeti?« Kdorkoli si in kakršenkoli že si, danes je Bog tu, ob tebi, in se te želi dotakniti. Želi stopiti v tvoje življenje, v tvoje doživljanje sveta in ljudi. Želi vstopiti v tvoje bolečine. Želi vstopiti v tvoje dvome in praznino, ki jo čutiš v svojem delovanju, volji, upanju. Želi vstopiti v tvojo resničnost, kakršna koli že je, in ti povedati, da je vedno nekdo, ki bo s teboj. Želi ti povedati, da sicer zaradi njega ne bo manj trpljenja, bo pa to smiselno. Ni dobil povsod zatočišča. Ne marajo vsi Boga, k

V Jožefovem življenju se je začela odvijati drama. Kot vsakič, ko stoji človek pred zahtevno odločitvijo. Toda ta je bila nekaj posebnega. Nekaj, kar je gotovo ključno vplivalo na njegovo življenje, nekaj, kar ga je preobrnilo. Vse zaradi enega samega odgovora. Najpomembnejšega odgovora v njegovem življenju. Odgovora na to, ali v svoje življenje sprejme Boga ali ne. Seveda sprva ni vedel, da gre za Boga. V sebi je moral pretuhtati zadeve. Moral je spoznati, da gre tu za več kot samo za sprejetje noseče Marije; da gre za to, ali se lahko Bog naseli tudi v njegovo življenje, kar pomeni v njegovo ravnanje, v njegove odločitve, v njegove vrednote. Moral je spoznati, da gre tu za odločitev, ali je njegova vera za v življenje ali samo za v cerkev. Ali je zaradi nje pripravljen prestopiti tudi prag predsodkov in obtoževanj, izgube in nerazumljenosti. Je moja vera sposobna sprejeti Boga? To, bratje in sestre, je drama božiča. Drama, ko se človek odloči, ali bo božič praznik prihoda Boga

Poslanica Luči miru iz Betlehema 2010 Zate imam Luč. Luč za ta svet. Svet, ki je velik, svet, ki je težek, svet, ki trpi. Majhno, prav drobceno Luč. Takšno kot ti. In zdi se res majhna, premajhna, da bi spremenila svet. Kakor ti. A zate imam Luč. Da se odločiš zanjo. Da se odločiš za Mir, za Ljubezen, in jo neseš domov. Luč bo že našla pot, samo če jo hoče kdo nesti. Zate imam Luč. Ker te svet potrebuje. Jo hočeš?

Nekdo mora priti. Nekdo, ki bo rešil ta gordijski vozel našega časa. Mislim, da nisem edini, ki si danes tega želi. Ta svet tako ali tako potrebuje nekakšnega mesija, nekakšnega rešitelja. Ga je potreboval že prej in ga danes potrebuje še bolj. In skozi vso zgodovino so se vzdigovali različni mesije, ki so v časih negotovosti, nejasnosti, izgubljenosti poskušali zaobrniti svet. Posamezniki ali sistemi, vseeno. Njihova glavna značilnost je bila revolucija, ki je morala nekaj porušiti, da je lahko prinesla svoje sporočilo. Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali od Jezusa. Tudi Janez je pričakoval. In, priznajmo si, tudi mi bi v občutku svoje nemoči pred tem, kar se dogaja in kar doživljamo kot duhovniki, vzgojitelji, starši, učitelji, najrajši vzeli Jezusa kot revolucionarja, kot velikega junaka, ki bi opravil z nasprotniki vere in Cerkve, ki bi opravil z našimi dvomi, nemočjo in brezidejnostjo, ki bi naenkrat vse preobrnil in končno napravil red. Ki bi naredil raj na zemlji, na k

Vedno sem občudoval ta praznik. Zaradi njegove čistosti, zaradi jasnosti, s katero stopa v ta temni čas leta. Kakor svetlo okno po dolgi hoji ponoči. Kakor toplo ognjišče, ob katerem se posušiš in si pogreješ premrlo telo. Da, topel praznik je to, topel kakor objem. A ni topel, ker bi bil to nek drug svet. Ne, topel je ravno zato, ker je zrasel prav tu, ker je bil prav na moji poti, takšni kot je, prav tam, kjer sem jaz: v mojih nočeh, na mojih poteh. V mojih iskanjih, v mojih blodnjah po raju. V mojih opustitvah, v mojih - tudi napačnih - odločitvah. Da, Mati je vedno tam, kjer si ti. Ne zato, da bi te obsojala. Nikakor. Mati je tam kot topla hiša, da bi te sprejela. Mati je tam, ker bi te rada slišala. Mati je tam, da bi ti povedala: odločila sem se za tvoje težko srce, ker sem se odločila za ljubezen. Odločila sem se za tvoj strah, ker sem se odločila za pogum. Odločila sem se za tvoje smrti, ker sem se odločila za življenje. Odločila sem se zate, ker sem se odločila za Boga.

Janez Krstnik. Pravi mož za danes. To ni človek, ki bi bil preskrbljen, to ni človek, ki bi govoril iz dolgčasa ali iz želje po slavi in časti, to ni izumetničen človek. To je človek, oblečen v kameljo dlako, ki živi trdo življenje, ki je izkusil vso njegovo zahtevnost. Zato so tudi njegove besede polne življenja. Polne premisleka, polne meditacij ob skrbi za preživetje. Svojih besed ni našel v knjigah, svoje besede je skoval med krulečim želodcem in iskanjem poti v puščavi. Verodostojen človek in sogovornik torej. Ta možakar, mož v pravem pomenu besede, se je ob vsakdanjem delu, ob problemih, ob molitvi pretolkel do nekega spoznanja, ki se mu zdi izredno pomembno: nekaj v tem našem času, nekaj v tem našem početju je napačno, ker ne vodi do sreče, ker ne vodi do miru. Človek gara, pa ni zadovoljen. Se zabava, pa je nesrečen. Živi med ljudmi, pa je osamljen. Ima vse, kar hoče, in nima ničesar, kar bi ga veselilo. Začutite problem, ki ga je začutil Janez? Problem ni v tem, da bi bi

Ko gre za vprašanje teme in luči, ne govorimo samo o izbiri, temveč tudi o slepoti. Ste že kdaj prebrali knjigo Joseja Saramaga Esej o slepoti ? Niste? Potem vam jo toplo priporočam. Govori o tem, kako v nekem mestu izbruhne epidemija "bele slepote", ki okuži vse, ki se z njo kakorkoli srečajo. Družba jih strpa v karanteno, med njimi pa nastane obsedno stanje. Ne porušijo se samo družbene, ampak tudi moralne norme: za hrano bi ubijali ali delali še kaj hujšega, še kaj slabšega od živalskega. Res, ko oslepiš tako, da ne vidiš več izbire, da do tebe ne pride nič drugega kot samo sla in je edino, kar držiš v glavi, tvoj cilj, je res hudo. Imeti zaprto srce, v tem je slepota, ne v tem, da so ti otemnele oči. Saj se je v teh ljudeh pokazalo, kdo so v resnici in od česa ne odstopajo. Morda prihaja tak čas. Ker je danes veliko besed, a malo dejanj. Ker govorimo o ljubezni, a mislimo na egoizem. Govorimo o veselju, a je to zasmeh. Govorimo o veri, pa se gremo karierizem. Ko n

"Praštevila so deljiva samo z 1 in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z njimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita. /.../  Na predavanjih v prvem letniku je Mattia izvedel, da je med praštevili nekaj še prav posebnih. Matematiki jim pravijo praštevilski dvojčki. To sta po dve praštevili, ki si stojita blizu oziroma sta si skoraj sosedni, med njima je vedno le po eno parno število, ki jima preprečuje, da bi se stikali. Takšna števila so na primer 11 in 13, 17 in 19 ali 41 in 43. Če človek potrpežljivo šteje naprej, odkrije, da se takšne dvojice polagoma redčijo. Srečuje vse bolj samotna praštevila, izgubljena v tihem ritmičnem svetu števil, in obide ga tesnoben občutek, da so bile dvojice, ki jih je srečal dotlej, zgolj naključje, in da je resnična usoda pravzaprav samota. /.../ Mattia je menil, da sta nekaj takega tud

Nekega dne je hudič izčrpal že vse svoje ideje, kako bi uničil svet, pa pride na idejo, da se posluži kakšne od svojih močnih sposobnosti. Vzame karte in se odpravi do Jezusa. Pride pred njega in s sabo pripelje enega od ljudi, da bi pomagal pri igri. Pa reče Jezusu: "Hej, imam idejo. Kaj ko bi vrgla eno partijo pokra, to je zdaj strašno popularna igra na zemlji, in ker imaš rad ljudi, jo gotovo znaš." Jezus se ne brani: "Prav, pa dajva." Začneta igrati. Človek obema razdeli karte. Nato je treba položiti stave. Hudič vrže na mizo 50 evrov. Jezus izenači. Potem hudič zviša za 100. Jezus izenači. Pa hudič navrže 1000. Jezus izenači. Pa potegne hudič iz žepa okrogel milijon. Jezus brez težav. In hudič pobrska najgloblje po žepu in potegne ven človekovo zadolžnico, njegove grehe. Človek se zdrzne. Jezus pa se obrne k njemu in reče: "Naredi eno dobro delo, pa lahko igraš namesto mene. Samo še srčev kralj manjka za poker kraljev in to sem jaz. Pot

Advent je torej boj s temo. A čakanja je dovolj. Treba je konkretno začeti. Za konkretnost ne bo treba kaj dosti oziranja naokrog. "Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še veliko drugih."(Mt 15,30) Tudi predte. Najprej pa tiste hromosti, slepote, nemosti, pohabljenosti na tebi, tvoja omagovanja in napake, brezbrižnost in omrtvelost. Toliko stvari. Toliko stvari. In samo en človek? Ah, saj bi omagal ... Bi, če bi bil sam. Tako pa --- povabljen na gostijo. "GOSPOD nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini," (Iz 25,6). Postregel bo s samim seboj. Samo eno stvar se še zmeniva: ko prideš na gostijo, prinesi s sabo eno dobro delo. Bo šlo?