Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na september, 2010

Večer za lepoto

Prekrasne besede, povezane v take zvoke, da se človeku milo stori. Bilo je ganljivo. Prekrasno. Veličastno. Ponižno. Premalo je besed, ki bi zmogle opisati lepoto, s katero sem se srečal na včerajšnjem prvem koncertu novogoriškega glasbenega abonmaja. Orkester in zbor Baročne akademije iz Detmolda sta prinesla neizmerno nežnost Bachovega Pasijona po Janezu (BWV 245) v tako lepo skladje, da bi na koncu kar obsedel in poslušal. Vse, kar smo slišali, je bilo neizmerno doživeto, pevci in inštrumentalisti niso bili samo izvajalci, tudi ne samo igralci, temveč udeleženci Jezusovega trpljenja in njegovi oznanjevalci. Molitev, ki se je dvigala iz tega pretanjenega doživetja, je bila iskrena in čista kakor solza z Marijinega lica. Najlepši, res najlepši so bili koralni deli. Kot da bi Johann Sebastian stal pod križem in molil, molil kot mu dajejo sama nebesa moliti. Res, vsem privoščim takega doživetja. Če boste imeli priložnost, si v kakem trenutku dneva, ko si zaželite miru in  sočutja, zav

Kraška jesen (S. Kosovel)

Sladka črnina, poln grozd, jagode se v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo. Šumeče prihaja v vršenju lip jesen; topole in hraste uklanja; mi smo v vinogradu, drugi so v hramu — vsak si po svoje otožnost odganja.

Če te ni, sem revež

Mar nimamo velikega bogastva? Vsak dan dobimo vsak po 24 ur, dovolj zraka, da dihamo, dovolj svetlobe, da vidimo, da, na srečo tudi dovolj (ali preveč) hrane in pijače, streho nad glavo in trdna tla pod nogami. Mar nismo bogataši? In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Dragocenost, ki jo najdemo takrat, ko ima on moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda. Pred dvema tednoma sem na pastoralnem tečaju izvedel za raziskave slovenske družbe o solidarnosti v njej. Menda sodimo med najbolj individualistične družbe v Evropi. Probleme prepuščamo samemu sebi, deliti čas in dobrine nam je škoda. Tako danes niti ni toliko vprašanje, kdo je v priliki (če bi jo Jezus povedal danes) bogataš in kdo Lazar, ampak da je vsak od nas oboje. Bogataš v imetju, v položaju, revež

Kaj je pot in kaj cilj

Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanstva. Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj cilj, za kaj bi se splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej. Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli in bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili zanj. Če pa bi se za dodaten ev

Stabat Mater

Svetost ni v tem, da govoriš lepe stvari, tudi ne v tem, da jih misliš in občutiš, temveč v tem, da si pripravljen trpeti. Sv. Terezija Deteta Jezusa

Izgubljeni

Morda ste se tudi vi v sredo vznemirjeno postavili pred ekran in čakali na uspeh naših košarkarjev. Morda ste bili tudi vi prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda. Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni. In da jih nič več ne more rešiti. Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje. Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo. Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerj

Hvalospev ljubezni

" Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce ." Stavek iz evangelija, ki se mi je zdel vedno eden najlepših. Menda tudi najpomembnejših. Ker je bistven, ker je kratek. Bi pričakovali, da ga najdete tudi v kakšni mladinski literaturi? Da, mogoče v knjigah, starih vsaj 70 let, ko so bile še polne naukov za kvalitetno rast. Pa sem ga našel v eni od najpopularnejših knjig tega desetletja. Ne, ne gre za kak katoliški mladinski roman. Pravzaprav gre za knjigo, ki jo je krščanski svet gledal bolj ko ne postrani, jo vsaj potihem obsojal in zaničeval. Ker jo je obdajala otroška in mladostniška evforija? Ker je malodane hodila po robu? Ker ... je ni hotela poznati? Kvečjemu je s tem marsikdo veliko izgubil, o tem sem prepričan, ko sem po skorajda celem letu vendarle uspel prebrati sedmerico knjig o Harryju Potterju . Pravzaprav sem zelo pozitivno presenečen. Od tipično otroške pripovedi se je skozi sedem knjig po peresu Joanne Rowling stvar razrasla v roman s čudovitim