Besede za srce

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled, da bi razumeli, kaj želi na gostiji povedati Jezus. Da se tokrat ne ustavimo na domnevah, temveč na resničnosti. Katero mesto na gostiji je moje pravo mesto? Ne tisto, na katerega bi se spodobilo, da se usedem, spodobilo v lažni skromnosti ali napuhu, marveč tisto, ki si ga zaslužim. Mesto, kamor spadam. Priznajmo si, najti pravo mesto je zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, je vpet v strahotno napetost, da mora biti (pri)ljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha. Mesto, na katerem ne bo nikdar trdno sedel, ker bo vedel, da ni njegovo. Mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bo izgubil, na utvari, da ga drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da z njim pridobi večjo moč. Niti ena od teh stvari ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Da človek najde pravo mesto, potrebuje ponižnost . Ponižnost, ki jo velikokrat razumemo ko

Življenje med besedami je predvsem zanimivejše kot tisto, kjer jih ni. Ne izbiram jih, one izbirajo mene. (Edgar L. Doctorow, ameriški pisatelj)

Ozka vrata . Vprašanje, ki sledi takoj zatem, ko jih zagledaš, je, kako priti skoznja. Vse skupaj se zaostri, če si obložen z vrečkami, nahrbtniki, vozički ali kako drugo stvarjo, ki si jo pridenemo nase – menda v prepričanju, da brez nje ne bo šlo. Človekov naslednji odziv je verjetno preklinjanje čez tistega, ki ni mogel postaviti širših vrat. Da ne bi bilo potrebno truditi se, da bi prilezel, kamor si pač želiš. Da prideš skoznje, moraš nazadnje povleči neprijetno potezo: nekaj moraš pač pustiti pred vrati in se od tega za vedno posloviti. Veliko takih vrat je v življenju. In vsaka so ožja. Na vsakih je treba pustiti nekaj svoje prtljage. Vsaka vrata spremlja bolečina ob ločitvi. Z vsakimi vrati se pretrga določena ustaljenost. Za vsakimi vrati je nekaj novega. Z vsakimi vrati smo bolj svobodni. Veliko takih vrat je v življenju. Življenje ima ožine. Trenutke, ko »zagusti«. Sami veste, koliko napora zahtevajo od nas in kako težko jih je sprejeti. A naj se sliši še tako čudn

Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoter … pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem … Pisateljeva skrivnost ni navdih – kajti za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja – ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor – izkopati vodnjak s šivanko – se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje. Orhan Pamuk, predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade

Vračam se med žive. Saj ne, da v tem času nisem bil živ. Bil sem ... hm ... nekako drugače živ. Kot vam je iz prejšnjih objav jasno, sem zapustil župnije Idrija, Vojsko in Gore in nastopil svojo novo službo v dijaškem domu v Vipavi. Služba, polna presenečenj - takih in drugačnih - si predstavljam te dni, ko so hodniki še prazni in v njih odmeva samo moj samotni korak, ki včasih potarna nad težko škatlo. Služba, ki se je veselim in me je hkrati malce strah pred njo - kot vsakič doslej. A tako pač je pred vsako novostjo. Ker je človek pred novimi odgovornostmi bolj ali manj nebogljen in je vse, na kar lahko računa, beseda in roka prijatelja. Računam, da boste to tudi vsi, ki kdaj zaidete mimo teh mojih "Besed za srce". Oglasite se kdaj. Dobro nam bo delo. Ker človeku vedno dene dobro, kadar ve, da je kdo v bližini.