Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na maj, 2010

Vsi drugačni, vsi ... eno

Veste, s čim so se začele vse vojne? Ko so ljudje začeli iskati razlike. In kako so se končale? Ne z zmago ene ali druge strani, temveč takrat, ko so ljudje razumeli, da sva na eni in drugi strani človeka in ne kaj drugega. In da je to nekaj dragocenega. Da, končale so se takrat, ko so bili ljudje sposobni spoznanja, da je razlika bogastvo in ne ovira. Ko so bili sposobni spoštovanja. Ko so bili sposobni živeti skupaj, ustvariti skupnost v različnosti. Ko so bili sposobni ljubiti. Ko so bili sposobni biti odsev Boga. Troedinega Boga. Kajti edina prava ljubezen je ljubiti drugačnost. Sedaj veste, da ne govorim samo o vojnah med narodi, ampak tudi o vojnah med nami, o vojnah v odnosih, prijateljstvih, med zakoncema, v družini. Ali se ne začnejo in ne končajo na istem tnalu? Pri razlikah, ki so vedno bile in vedno bodo obstajale? In ali ne samo zaradi njih vzdihujemo, kričimo, grozimo, žalimo, preklinjamo? In si mislimo, da bi se vse rešilo, če jih preprosto ne bi bilo: če bi nas is

Odposlušani polfinale

In je mimo. S 14 razočaranimi in 20 srečnimi državami. Med razočaranimi smo (spet) tudi mi. Tokrat res upravičeno razočaranimi. Vsaj glede na to, kaj so naši pokazali na odru. Daleč največ energije, sproščenosti in uživanja na odru, čistega petja in "kemije", ki naj bi pritegnila pozornost in se prilepila na srca občinstva. Toda tako bi bilo, če bi glasovalo srce. Pošteno srce. Tako pa je bilo kot vedno: da je imela močnejše pesti in adute preračunljiva glava. Ne bi me jezilo, če bi bile pesmi, ki so jih gladko prehitele na poti v finale, toliko boljše. Roko na srce, če so bile boljše na zgoščenki, prav gotovo niso bile boljše na odru. Malodane vsak, ki se je v drugem polfinalu prikazal na odru, je postregel s kakšnim precejšnjim kiksom. Bodisi je bilo to preglasno petje (oz. kričanje) bodisi "fušanje" ali nemogoča koreografija. Medtem so naši briljirali na vseh omenjenih področjih in skupaj spravili zavidanja lep nastop. Naj bo pesem kakršnakoli že, naj se vam

Kdo je letošnji Eurosong? 9. del

NEPOSREDNO UVRŠČENE V FINALE (29. maja) Španija: Daniel Diges - Algo Pequeñito http://www.youtube.com/watch?v=IGlKLUujURk&feature=related Resnično zanimiva pesem, ki ni navadna balada. Meša se s šansonom (kar lepo nakaže uporaba harmonike) in nekoliko ciganskim melosom. Ni tipično španska, a ne izstopa iz njenega okolja, kar daje pesmi dodatno vrednost. Čudovit Danielov strastni vokal tudi naredi svoje. Na koncu dobimo prelepo skladbo, ki bo Španijo končno pripeljala malo više kot prejšnja leta. Nič nimam proti, če bi zmagala. Ali bo kaj s tem, bomo videli. Norveška: Didrik Solli-Tangen - My Heart Is Yours http://www.youtube.com/watch?v=B7cf9IVvovE&feature=related Tipično »ildivovska« ali »westlifovska« pesem. Morda jo bodo vzeli v predelavo, če bo uspešna. Lepo se uleže v srce, a verjetno za to, da bi Eurosong tudi drugo leto gledali iz Osla, nekaj manjka. Didriku nič ne manjka, vokal je odličen, a za korak na vrh bi potrebovali še kaj inovativnosti in iskric, ki so ji

Kdo naj stopi v kaos?

Lahko si predstavljate, da se kaos, ki vlada v današnjem svetu in času, najlažje vidi prav v spovednici. Zato vsakokrat, ko sedem vanjo, šepnem tiho in kratko, a močno molitev, ki jo – če se le da – večkrat ponovim: »Pridi, Sveti Duh!« Ta molitev izvira že od takrat, ko sem prvič sedel vanjo. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, neizkušeni človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz na tisti prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: na sebi imamo (pre)veliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi se zmogli zoperstaviti toku sedanjosti, ki pelje v nič. Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem.

Kdo je letošnji Eurosong? 8. del

13. Bolgarija: Miro - Angel Si Ti http://www.youtube.com/watch?v=0B1whPvUZRU&feature=related Bolgari imajo za uspešen recept nekaj, kar je malce žalobnega, kar meji na new age in se sklaplja z elektroniko. Tako bi lahko na kratko opisali njihov letošnji izbor. Miro žal ne naredi presežka, ki bi nas prepričal, da je v nas Angel. Morda bi morali na to besedilo pripeti kakšno drugačno glasbo ali vsaj spremljavo. Miro misli, da bo z otožnim tuljenjem osvojil naša srca. A to se nekako ne zgodi. 14. Ciper: Jon Lilygreen & The Islanders - Life Looks Better In Spring http://www.youtube.com/watch?v=2WqbmxbpQ1k&feature=related Čudovit naslov, ki že pove, da bomo slišali balado. Luštna pesmica s pridihom najstniškega »melosa«. Malo podobna slogu Roka Kosmača, vsekakor po nagovoru občinstva. Jon piha na dušo, a za kaj odmevnejšega bi moral iz tako lepega besedila narediti še kaj več. 15. Hrvaška: Feminnem - Lako Je Sve http://www.youtube.com/watch?v=tkl4YU5oHB8&feature=cha

Kdo je letošnji Eurosong? 7. del

09. Nizozemska: Sieneke - Ik Ben Verliefd (Sha-la-lie) http://www.youtube.com/watch?v=_aARooQAfy8&feature=related Nizozemci vedno znova poskušajo in poskušajo in ponavadi jim ne uspe. Tokrat je drugače. Predstavljajo se – kot skoraj vsako leto – z živo popevko, ki pa je letos za uho prijetna. Žirijam najverjetneje ne bo po godu, bi znala pa pritegniti kakšno uho. Morda jim letos celo uspe priti v finale, kar bi bilo spričo večletnih rezultatov prava senzacija. 10. Romunija: Paula Seling & Ovi - Playing With Fire http://www.youtube.com/watch?v=K8iALS6-l7c&feature=related Romuni spet eksperimentirajo. Tokrat operni vložki, klavir in ponavljajoča se melodija, ki naj bi se usedla v uho. Iskreno rečeno, ne vem, kaj naj si mislim. Ne zveni mi kot kaj posebnega, a ker je Eurosong tudi šov, bi znala biti to tudi dobitna kombinacija. 11. Slovenija: Ansambel Roka Žlindre & Kalamari - Narodnozabavni Rock http://www.youtube.com/watch?v=VDKzcm8WrxQ&feature=related Naša

Kdo je letošnji Eurosong? 6. del

05. Švica: Michael von der Heide - Il Pleut de L'Or http://www.youtube.com/watch?v=fz7IlMTq2wQ&feature=related Švica ponavadi na Eurosongu ponudi skladbo, ki ne seže v vrh, seže pa gotovo do simpatij mnogokaterega poslušalca. Vsake toliko časa pa ustrelijo v prazno. Bojim se, da je letošnja skladba mladega pevca Michaela ena od takih praznih strelov. Več sreče prihodnjič. 06. Švedska: Anna Bergendahl - This Is My Life http://www.youtube.com/watch?v=5P1neQKN-1k&feature=related Švedska se otepa z enim samim problemom: kako nadomestiti uspehe Abbe z žanrom, ki ni skorajda čisti plagiat enega od uspehov te skupine. Poskusi z živahnejšo glasbo so se doslej vedno izjalovili. Z baladami so uspešnejši, a še vedno ni tistega, kar si želijo. Ko gledam Anno in njene spremljevalce na odru, jih vidim, kako na njem uživajo. Na trenutke namreč pojejo pesem, ki se povzpne do nekaterih redko slišanih lepot, vendar skladba v celoti name deluje nekoliko preveč monotono ali razpotegnjeno

Kdo je letošnji Eurosong? 5. del

DRUGI POLFINALE (27. maja) 01. Litva: InCulto - East European Funk http://www.youtube.com/watch?v=ab9C0klYilw&feature=related Lepo sveže presenečenje. Sicer tudi ta slog glasbe na eurovizijskem odru ni novost, nekaj podobnega smo že poslušali (Turčija, Latvija pred par leti), a gre vseeno pri tejle skladbi za nekaj novih glasbenih rešitev, ki naredijo komad super poslušljiv. Litvancem ponavadi ne gre ravno najbolje, kar zadeva končne uvrstitve, a morda bi letos utegnili presenetiti z vidnejšo uvrstitvijo. Ni ravno za prvo mesto, gotovo pa sodi v prvo deseterico. Finale naj ne bi bil vprašanje. Razen če se glasovalnemu aparatu zameri s kakršnim koli nepredvidenim dogodkom. 02. Armenija: Eva Rivas - Apricot Stone http://www.youtube.com/watch?v=buGOZExVf8o Armenija stavi na preizkušen recept, ki ga na evrovizijski oder postavlja že od prvega nastopa: spevna pesem z nekaj etno primesmi. Dozdaj jim je to dobro uspevalo, nanizali so par zavidljivih uvrstitev, vse v prvi deseteric

Kdo je letošnji Eurosong? 4. del

13. Grčija: Giorgos Alkaios & Friends – OPA http://www.youtube.com/watch?v=_F-v8OPJ7lU&feature=related Grčija gre po podobni poti kot Malta, le da v drugi smeri. Od zmage Elene Paparizou (čeprav v insertih že malo prej) vztrajajo na hitrih ritmih moderne izvedbe grškega sirtakija. To je ponavadi (skoraj) zmagovalna kombinacija, saj so z njo redno v prvi deseterici. Letos dvomim v to. 14. Portugalska: Filipa Azevedo - Há Dias Assim http://www.youtube.com/watch?v=wNngyFnyaPM&feature=related Portugalci vztrajajo pri svojem. Vsako leto se pomudijo ob baladi, ki je včasih bolj, včasih manj uspešna. Portugalci, ne bi poskusili še kaj drugačnega? Kaj novejšega? Kaj ... boljšega? 15. Makedonija: Gjoko Taneski - Jas Ja Imam Silata http://www.youtube.com/watch?v=nLU4SI6WFc4&feature=related Gjoko, nisi Toše. Imam občutek, da ga poskuša posnemati. Ne uspeva ravno najbolj. Manjka karizma. Manjka »makedonskost«, ki smo jo imeli v prejšnjih letih (z izjemo lanske) res radi,

Kdo je letošnji Eurosong? 3. del

09. Poljska: Marcin Mroziński – Legenda http://www.youtube.com/watch?v=VTThFPoEZA0&feature=related Začetek pesmi je kakor brez domišljije, razvije pa se v prelepo rastoče drevo, ki nas popelje do veličastnega razgleda na sporočilo, na nekoliko žalostno »legendo«. Če bi le zmogli popraviti začetek, bi bila to ena najboljših skladb letošnjega eurosonga. Nekaj novega, prav gotovo. Nekaj, kar bo dalo Eurosongu nov zagon. Kljub vsemu navijam za finale. 10. Belgija: Tom Dice - Me And My Guitar http://www.youtube.com/watch?v=GlRq8E_Teoc&feature=related Belgija se zadnja leta res izgublja, blodi bega od ene skrajnosti do druge. Če je lani posegla v skrajno neumnost, letos (verjetno spričo lanske polomije) spet seže v mirnost, tokrat v klasično hollywoodsko balado, ki ji nekaj manjka, da bi bila sveža in originalna in bi poslušalcu omogočila jasno opredelitev, ali mu je všeč ali je ne mara. Tako žal ostaja v sivem povprečju. 11. Malta: Thea Garrett - My Dream http://www.youtube

Kdo je letošnji Eurosong? 2. del

05. Finska: Kuunkuiskaajat - Työlki Ellää http://www.youtube.com/watch?v=xSOw4KGiY8U&feature=related Finci so končno ugotovili, da Lordi ne morejo zmagati vsako leto. Letos prihajajo s skladbo v stilu kakšne finske »Ane pupedan«. Malo spominja tudi na prekmurske ritme, saj je skladba izrazito ciganske narave. Morda Finci ciljajo na glasove nekoliko bolj temperamentnih narodov ali na romske enklave znotraj Evrope. Bomo videli. Zanimiv izbor. Le da se za moj okus v pesmi prevečkrat ponovi ista tema. 06. Latvija: Aisha - What For? http://www.youtube.com/watch?v=eUeZlgeUmp0&feature=related Vsako leto se zgodi, da katera od držav pogrunta kakšno pesem z vprašanji, ki mučijo človeštvo. Latvijska pesem deluje kar malo grozljivo. Tudi če govori o občutljivih vprašanjih bi po mojem morala v svoje ritme in besede vplesti le malo več vedrine, če že ne upanja. Pesem je trubadurske narave, a žal ni poslušljiva. Deluje tudi precej nenaravno in izumetničeno. Iskreno povedano mi ni všeč.

Zvezani Bog

Rekel bi, da je imel kaj videti, kdor je nekega petka preganjal prah jeruzalemskih ulic. Bil je mož, zvezan mož. In obsojen na smrt. Neki Jezus, ki se je delal Boga. Ki je pravzaprav bil Bog. Toda, povejte, kako more biti Bog zvezan? Pa je bil. In je še vedno zvezan. Ne verjamete? Pa vam povem, da je. To nam namreč danes pove kar sam. Tik preden gre v trpljenje, nam Jezus pove, da je tako trdno zvezan, da ga ne more nič razvezati, niti najostrejši nož niti najmočnejša roka. Zvezan je namreč z ljubeznijo. Zvezan tako, kakor je z vami zvezan kdo, ki ga imate najraje. Na tak način je s svojim Očetom in nami zvezan Jezus. Pravzaprav Jezus celo prosi, da bi Oče naredil na tej tesni vezi še kakšen vozel, da bo z nami vsemi popolnoma eno. Ob teh besedah se na človeškem obrazu izrišejo poteze dvoma. Biti zvezan pomeni biti odvisen od drugega, pomeni biti na razpolago, pomeni pustiti, da drug odloča o tvojem ravnanju, o tvojem življenju. Prav zato je pot ponižnosti, pot, po kateri hodim

Kdo je letošnji Eurosong? 1. del

Prvi polfinale (25. maja) 01. Moldavija: Sunstroke Project & Olia Tira - Run Away http://www.youtube.com/watch?v=ECyeUYsU14E Ko boste slišali moldavsko pesem, se boste gotovo gotovo spomnili lanskoletne zmagovalke. Violinski ritmi v ozadju pač marsikaj povejo. A dejstvo je, da uspehi prejšnjih let na Eurosongu ne štejejo kaj dosti. Zato so Moldavci dodali saksofonsko solažo, ki nekoliko popestri sicer že tolikokrat slišano pesem, a za sabo ne pusti močnejšega vtisa. Morda so se izgubili v eksperimentiranju všečnosti, kot poprej že mnogokatera država, tudi Slovenija. Moldavski pesmi manjka inovativnost. Prav zato ne pričakujem vidnejšega uspeha. 02. Rusija: Peter Nalitch & Friends - Lost And Forgotten http://www.youtube.com/watch?v=a-IhsDVq-NQ&feature=related Kar manjka Moldavcem, Eurosongu pridenejo Rusi. Pesem na začetku sicer deluje kot utrujena balada, a se skozi pesem nenavadno inovativno loteva podajanja sporočila. Žalostna, res žalostna pesem, kakršne so spos

EUROSONG!

Spet se bližajo moji eurosongovski maniji tako prijetni dnevi. 25., 27. in 29. maj bodo letos dnevi, ki nas bodo popeljali v srce največjega evropskega glasbenega spektakla, ki nikogar ne pusti ravnodušnega: ali ga ljubi ali pa sovraži.  Pojdimo skupaj na pot proti Oslu. Vsak dan dan vam bom postregel s kratko predstavitvijo letošnjih udeleženk, ki nas bodo poskušale prepričati, da so prav one najbolj primerne za zmago. Začnimo s prvim polfinalom, 25. maja zvečer, v katerem se bodo za sobotni finale pomerile naslednje skladbe: 01. Moldavija: Sunstroke Project & Olia Tira - Run Away 02. Rusija: Peter Nalitch & Friends - Lost And Forgotten 03. Estonija: Malcolm Lincoln – Siren 04. Slovaška: Kristina Pelakova – Horehronie 05. Finska: Kuunkuiskaajat - Työlki Ellää 06. Latvija: Aisha - What For? 07. Srbija: Milan Stanković - Ovo Je Balkan 08. Bosna & Hercegovina: Vukašin Brajić - Thunder And Lightning 09. Poljska: Marcin Mroziński – Legenda 10. Belgija: Tom Dice - Me A

Nebo v nas

»Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?« (Apd 1,11) Kaj mislite? Se je Jezus umaknil od nas, od naše resničnosti in prebiva samo v lepih hišah, ki jim rečemo cerkve, in v pravljicah, ki jih bere župnik pri maši? Je odslej nekdo iz domišljije, nekdo, s katerim si nimamo kaj pomagati? Se mar umika, potem ko je že opravil svojo življenjsko nalogo? Nikakor. Jezus gre v nebo, ker je nebo prostor za Boga. A s tem se ne umika od nas. Pravzaprav se spet vrača v nas, saj je ravno s tem, ko je prišel do nas, ko se je srečal z nami in postal nekdo izmed nas, naš brat, naš prijatelj, prinesel nebo, Boga med nas in v nas. To, kar smo mi, v vsej revščini in nebogljenosti, gre v nebesa. Zato, da bi ne živeli kot zemeljski, temveč kot nebeški ljudje. S tem seveda ne mislim, da bi bili v tem svetu odsotni, da bi imeli svoje glave v oblakih in da bi ne živeli več tam, kjer smo, v svojih stiskah, lepotah in problemih. Če živimo kot nebeški ljudje, se težavam ne izognemo. Lahko pa jih druga

Zaklenjena kamrica (Ivan Cankar)

Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli; te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil. Marsikdo ima sila prostrano, z vsem posvetnim bogastvom ozaljšano domovanje; široke stopnice so odete s preprogami, vitki stebri so od belega marmorja, dvorana se vrsti za dvorano, bleščé se v zlatu; in v parku, na vrtu, na stopnicah, v dvoranah in izbah je prazniških gostov brez števila; vesela in mlada so lica, bistre oči, rosne od sreče, in vsepovsod je pesem in smeh in ples; ker danes je žegnanje, jutri bo svatba, pojutrišnjem god. Ali zadaj, tam čisto zadaj je skrita kamrica, ki nobeden med vsemi glasnimi gosti ne vé zanjo; tesna je, prazna in gola, ena sama podoba v

Tujci

Veste, kaj me preseneča? Da Jezus tik pred tem, ko bo padel v trpljenje in smrt, ko bi ga moral pretresati nemir, ko bi lahko bil – celo upravičeno – živčen in zato skrajno neprijazen in zadrt, govori o miru. Ne samo to. Tudi mirno govori. »Vaše srce naj se ne vznemirja in plaši.« Kakor da ne bi vedel, kaj ga čaka. Kakor da ne bi že v tistem trenutku visel med nebom in zemljo, v skrajni negotovosti, kaj bo z njim, z njegovim življenjem, z njegovo žrtvijo, z njegovim poslanstvom, če bo uspel narediti to, za kar živi ... Kakor da ne bi stopal v situacijo, kakršnih je v vsakem življenju nešteto. Nekaj je moralo biti v Jezusu drugačnega, da je lahko v takem položaju govoril s takim mirom. To je bila njegova notranja drža, njegova notranja lepota. Njegova povezanost z Očetom, ki mu je dajala trdno gotovost v to, kar počne; ki mu je dajala varnost in zaledje; ki mu je dajala trezen pogled; ki mu je dajala mir. Danes veliko časa posvetimo naši zunanji lepoti, veliko več kot notranji. Zat

Nekaj novega?

Se vam zdi, da je ta zapoved: »Ljubite drug drugega« res tako zelo nova? Gotovo boste odmahnili z roko in dejali: »Saj o ljubezni čivkajo že ptiči na vejah.« In ne samo ptiči. Vse popevke, vse velike ustvarjanine, vse pridige se končno izcimijo v ljubezen. V to veliko stvar, ki polni poezijo in mladost in nasploh vse lepe in visoke misli. Toda – ali ne velikokrat ostane ljubezen samo beseda? Tako res postane nekaj običajnega, nekaj starega. Nekaj, kar smo že tolikokrat slišali, da na naša ušesa deluje kot pokvarjena plošča. Ali pa jo zapakiramo v obleko tradicije in je ljubezen tisto, kar se spodobi za osebne praznike, kakršni so godovi in rojstni dnevi. Ali pa je ljubezen zadnja možnost, ki jo izberemo, da pred ljudmi ne bi izpadli kot egoisti in brezsrčneži. Velikokrat pa je ljubezen tudi nekaj, kar načrtujemo. Pogodba. Nekaj, kar si natančno planiramo. V takem primeru je »zapoved ljubezni« res stara. Nekaj obrabljenega. In zmotili smo se. To ni ljubezen. Kajti poanta ljubezni

Delu čast ... in ... počitek

Jožef ... Tihi Jožef, ki v celem Svetem pismu ne spregovori niti ene same besede. Jožef, ki govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si izbrali kristjani iz Idrije. Delavca. Nekoga, ki jim je bil podoben. Menda zato, si predstavljam, da bi imeli nekoga, ki bi dajal zgled njihovemu delu. Nekoga, na katerega bi pogledali, ko bi se jim zdel delavnik pretežak in nesmiseln, nekoga, ki je znal delo imeti rad in ga uporabljati za lastno srečo. Navsezadnje gre za to pri delu. Ne samo za golo telesno preživetje. Tudi – in morda predvsem – za človekovo srečo. Za zavest izpolnjenosti, ki jo čuti ob tem, ko je koristen, ustvarjalen. Za zadovoljstvo, ki ga preveva ob rezultatih truda. In še za marsikaj več, kar človeku prinaša delo, ki ga opravlja. Izkušnje, vztrajnost, potrpežljivost ... Ne vem, kakšen odnos do dela gojimo sami. Večkrat nam je bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Izogibamo se ga. Do rezultatov bi radi s čim manjšim