Besede za srce

Družina, naš blagoslov. Ko človek živi skupaj z drugimi po obljubi, v družini, to v njegovo življenje vedno nosi blagoslov. Daje mu veselja, daje mu moči, ga krepi in mu daje varnost in zavetje, smer in toplino, ki jo nese s seboj, ko mora v svet, v takšne in drugačne svetove svetlobe in teme. Zato, ker je družina zakladnica tolikih zakladov, v katero vsak prinaša svoje dragocenosti in jih deli z drugimi. Družina, naša realnost. V njej se pač ne moremo izogniti resničnosti, ki jo živi vsak človek, resničnosti, ki se lepi na nas, ko hodimo po svetu, in ki jo prinašamo ob vsakem povratku domov. Resničnosti, ki preverja naše družinske dragocenosti, in jih ali krade ali jim daje nov blesk. Vse je odvisno od tega, ali hodimo skupaj ali vsak zase. Če našo resničnost med svojimi domačimi preverjamo ali uveljavljamo. Družina, naša pot. Naša pot – hoditi skupaj. Samo skupaj bo naša družina zdržala naše resničnosti. Samo skupaj bo našla pot za vsakega posameznika. Samo skupaj bo preživ

Kdorkoli iščeš luč nocoj in je ne vidiš, se ne boj. Saj Bog je rojen tam, kjer ti, v svetlobo ali mrak noči. Začuti Boga. Vesel božič!

Kdorkoli si in kakršenkoli že si, danes je Bog tu, ob tebi, in se te želi dotakniti. Zato je zame in zate tudi ta najin kraj Betlehem, zato je tudi ta najin čas učlovečenje, čas prihoda Boga med ljudi. Bog nikogar ne izključuje. Nikogar. V vsak dom želi priti, v vsako srce. K vsakemu potrka in vpraša: »Sem lahko danes pri tebi?« Kot je trkal tiste noči po betlehemskih ulicah in prosil prenočišča, trka tudi danes, trka tudi med mojo nočjo, trka in sprašuje: »Me hočeš sprejeti?« Kdorkoli si in kakršenkoli že si, danes je Bog tu, ob tebi, in se te želi dotakniti. Želi stopiti v tvoje življenje, v tvoje doživljanje sveta in ljudi. Želi vstopiti v tvoje bolečine. Želi vstopiti v tvoje dvome in praznino, ki jo čutiš v svojem delovanju, volji, upanju. Želi vstopiti v tvojo resničnost, kakršna koli že je, in ti povedati, da je vedno nekdo, ki bo s teboj. Želi ti povedati, da sicer zaradi njega ne bo manj trpljenja, bo pa to smiselno. Ni dobil povsod zatočišča. Ne marajo vsi Boga, k

V Jožefovem življenju se je začela odvijati drama. Kot vsakič, ko stoji človek pred zahtevno odločitvijo. Toda ta je bila nekaj posebnega. Nekaj, kar je gotovo ključno vplivalo na njegovo življenje, nekaj, kar ga je preobrnilo. Vse zaradi enega samega odgovora. Najpomembnejšega odgovora v njegovem življenju. Odgovora na to, ali v svoje življenje sprejme Boga ali ne. Seveda sprva ni vedel, da gre za Boga. V sebi je moral pretuhtati zadeve. Moral je spoznati, da gre tu za več kot samo za sprejetje noseče Marije; da gre za to, ali se lahko Bog naseli tudi v njegovo življenje, kar pomeni v njegovo ravnanje, v njegove odločitve, v njegove vrednote. Moral je spoznati, da gre tu za odločitev, ali je njegova vera za v življenje ali samo za v cerkev. Ali je zaradi nje pripravljen prestopiti tudi prag predsodkov in obtoževanj, izgube in nerazumljenosti. Je moja vera sposobna sprejeti Boga? To, bratje in sestre, je drama božiča. Drama, ko se človek odloči, ali bo božič praznik prihoda Boga

Poslanica Luči miru iz Betlehema 2010 Zate imam Luč. Luč za ta svet. Svet, ki je velik, svet, ki je težek, svet, ki trpi. Majhno, prav drobceno Luč. Takšno kot ti. In zdi se res majhna, premajhna, da bi spremenila svet. Kakor ti. A zate imam Luč. Da se odločiš zanjo. Da se odločiš za Mir, za Ljubezen, in jo neseš domov. Luč bo že našla pot, samo če jo hoče kdo nesti. Zate imam Luč. Ker te svet potrebuje. Jo hočeš?

Nekdo mora priti. Nekdo, ki bo rešil ta gordijski vozel našega časa. Mislim, da nisem edini, ki si danes tega želi. Ta svet tako ali tako potrebuje nekakšnega mesija, nekakšnega rešitelja. Ga je potreboval že prej in ga danes potrebuje še bolj. In skozi vso zgodovino so se vzdigovali različni mesije, ki so v časih negotovosti, nejasnosti, izgubljenosti poskušali zaobrniti svet. Posamezniki ali sistemi, vseeno. Njihova glavna značilnost je bila revolucija, ki je morala nekaj porušiti, da je lahko prinesla svoje sporočilo. Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali od Jezusa. Tudi Janez je pričakoval. In, priznajmo si, tudi mi bi v občutku svoje nemoči pred tem, kar se dogaja in kar doživljamo kot duhovniki, vzgojitelji, starši, učitelji, najrajši vzeli Jezusa kot revolucionarja, kot velikega junaka, ki bi opravil z nasprotniki vere in Cerkve, ki bi opravil z našimi dvomi, nemočjo in brezidejnostjo, ki bi naenkrat vse preobrnil in končno napravil red. Ki bi naredil raj na zemlji, na k

Vedno sem občudoval ta praznik. Zaradi njegove čistosti, zaradi jasnosti, s katero stopa v ta temni čas leta. Kakor svetlo okno po dolgi hoji ponoči. Kakor toplo ognjišče, ob katerem se posušiš in si pogreješ premrlo telo. Da, topel praznik je to, topel kakor objem. A ni topel, ker bi bil to nek drug svet. Ne, topel je ravno zato, ker je zrasel prav tu, ker je bil prav na moji poti, takšni kot je, prav tam, kjer sem jaz: v mojih nočeh, na mojih poteh. V mojih iskanjih, v mojih blodnjah po raju. V mojih opustitvah, v mojih - tudi napačnih - odločitvah. Da, Mati je vedno tam, kjer si ti. Ne zato, da bi te obsojala. Nikakor. Mati je tam kot topla hiša, da bi te sprejela. Mati je tam, ker bi te rada slišala. Mati je tam, da bi ti povedala: odločila sem se za tvoje težko srce, ker sem se odločila za ljubezen. Odločila sem se za tvoj strah, ker sem se odločila za pogum. Odločila sem se za tvoje smrti, ker sem se odločila za življenje. Odločila sem se zate, ker sem se odločila za Boga.

Janez Krstnik. Pravi mož za danes. To ni človek, ki bi bil preskrbljen, to ni človek, ki bi govoril iz dolgčasa ali iz želje po slavi in časti, to ni izumetničen človek. To je človek, oblečen v kameljo dlako, ki živi trdo življenje, ki je izkusil vso njegovo zahtevnost. Zato so tudi njegove besede polne življenja. Polne premisleka, polne meditacij ob skrbi za preživetje. Svojih besed ni našel v knjigah, svoje besede je skoval med krulečim želodcem in iskanjem poti v puščavi. Verodostojen človek in sogovornik torej. Ta možakar, mož v pravem pomenu besede, se je ob vsakdanjem delu, ob problemih, ob molitvi pretolkel do nekega spoznanja, ki se mu zdi izredno pomembno: nekaj v tem našem času, nekaj v tem našem početju je napačno, ker ne vodi do sreče, ker ne vodi do miru. Človek gara, pa ni zadovoljen. Se zabava, pa je nesrečen. Živi med ljudmi, pa je osamljen. Ima vse, kar hoče, in nima ničesar, kar bi ga veselilo. Začutite problem, ki ga je začutil Janez? Problem ni v tem, da bi bi

Ko gre za vprašanje teme in luči, ne govorimo samo o izbiri, temveč tudi o slepoti. Ste že kdaj prebrali knjigo Joseja Saramaga Esej o slepoti ? Niste? Potem vam jo toplo priporočam. Govori o tem, kako v nekem mestu izbruhne epidemija "bele slepote", ki okuži vse, ki se z njo kakorkoli srečajo. Družba jih strpa v karanteno, med njimi pa nastane obsedno stanje. Ne porušijo se samo družbene, ampak tudi moralne norme: za hrano bi ubijali ali delali še kaj hujšega, še kaj slabšega od živalskega. Res, ko oslepiš tako, da ne vidiš več izbire, da do tebe ne pride nič drugega kot samo sla in je edino, kar držiš v glavi, tvoj cilj, je res hudo. Imeti zaprto srce, v tem je slepota, ne v tem, da so ti otemnele oči. Saj se je v teh ljudeh pokazalo, kdo so v resnici in od česa ne odstopajo. Morda prihaja tak čas. Ker je danes veliko besed, a malo dejanj. Ker govorimo o ljubezni, a mislimo na egoizem. Govorimo o veselju, a je to zasmeh. Govorimo o veri, pa se gremo karierizem. Ko n

"Praštevila so deljiva samo z 1 in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z njimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita. /.../  Na predavanjih v prvem letniku je Mattia izvedel, da je med praštevili nekaj še prav posebnih. Matematiki jim pravijo praštevilski dvojčki. To sta po dve praštevili, ki si stojita blizu oziroma sta si skoraj sosedni, med njima je vedno le po eno parno število, ki jima preprečuje, da bi se stikali. Takšna števila so na primer 11 in 13, 17 in 19 ali 41 in 43. Če človek potrpežljivo šteje naprej, odkrije, da se takšne dvojice polagoma redčijo. Srečuje vse bolj samotna praštevila, izgubljena v tihem ritmičnem svetu števil, in obide ga tesnoben občutek, da so bile dvojice, ki jih je srečal dotlej, zgolj naključje, in da je resnična usoda pravzaprav samota. /.../ Mattia je menil, da sta nekaj takega tud

Nekega dne je hudič izčrpal že vse svoje ideje, kako bi uničil svet, pa pride na idejo, da se posluži kakšne od svojih močnih sposobnosti. Vzame karte in se odpravi do Jezusa. Pride pred njega in s sabo pripelje enega od ljudi, da bi pomagal pri igri. Pa reče Jezusu: "Hej, imam idejo. Kaj ko bi vrgla eno partijo pokra, to je zdaj strašno popularna igra na zemlji, in ker imaš rad ljudi, jo gotovo znaš." Jezus se ne brani: "Prav, pa dajva." Začneta igrati. Človek obema razdeli karte. Nato je treba položiti stave. Hudič vrže na mizo 50 evrov. Jezus izenači. Potem hudič zviša za 100. Jezus izenači. Pa hudič navrže 1000. Jezus izenači. Pa potegne hudič iz žepa okrogel milijon. Jezus brez težav. In hudič pobrska najgloblje po žepu in potegne ven človekovo zadolžnico, njegove grehe. Človek se zdrzne. Jezus pa se obrne k njemu in reče: "Naredi eno dobro delo, pa lahko igraš namesto mene. Samo še srčev kralj manjka za poker kraljev in to sem jaz. Pot

Advent je torej boj s temo. A čakanja je dovolj. Treba je konkretno začeti. Za konkretnost ne bo treba kaj dosti oziranja naokrog. "Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še veliko drugih."(Mt 15,30) Tudi predte. Najprej pa tiste hromosti, slepote, nemosti, pohabljenosti na tebi, tvoja omagovanja in napake, brezbrižnost in omrtvelost. Toliko stvari. Toliko stvari. In samo en človek? Ah, saj bi omagal ... Bi, če bi bil sam. Tako pa --- povabljen na gostijo. "GOSPOD nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini," (Iz 25,6). Postregel bo s samim seboj. Samo eno stvar se še zmeniva: ko prideš na gostijo, prinesi s sabo eno dobro delo. Bo šlo?

Pogumni Andrej. (Grški pridevnik andréios pomeni možat, pogumen.) V čem je njegov pogum? V tem, da je takoj pustil mreže in šel po svojem poklicu. Po poklicu človeka. Ni mencal, tehtal, precenjeval, kaj se bolj splača in kaj bi mu prineslo večjo korist. Preprosto je verjel. Preprosto si je upal. Vem, dandanes je težko verjeti komurkoli. Toliko je prevar, zato tudi negotovosti, strahu, skrbi, zato toliko alarmnih sistemov, ograj, vrat, zidov. Zapiramo vse skupaj, da ne bi kdo odnesel vsaj košček našega srca - ker ne vemo, kako in za kaj se bo porabil. In se oklepamo svojih mrež, kamor smo najprej in najbolj ujeti prav - mi. Ujeti, ker smo sami. Ker smo takrat, ko smo se odpovedali tveganju, kar so odnosi, pretrgali svojo glavno žilo do srca. Zato je danes ta Andrejev "takoj" tako osupljiv, tako posnemanja vreden. "Takoj" ko gre človek mimo, stopiti do njega, "takoj" si upati biti nekdo, ki mu bo s svojim dejanjem pokazal pot. Toliko ljudi gre mimo nas

Tema in luč. Dva velika simbola adventnega časa. In dve poti. Izberemo lahko eno ali drugo. Kot lahko izberemo upanje in obup, ljubezen in sovraštvo, smrt in življenje. Tema in luč. Odločitev vsakega človeka. Zato adventni venci. Da nam skozi ves advent postavljajo ogledalo in nas sprašujejo: sem bolj luč kot včeraj? Sem drugačen kot prej? V čem sem danes svetil, v čem sem bil danes tema? Morda bi že danes radi božič, morda bi že danes radi, da pride Bog. A Bogu moramo narediti prostor, da bo lahko prišel. Prostor tam, kjer je že bil prostor zanj, pa smo ga napolnili z marsičem drugim. Bog želi postati človek. Želi stopiti vame. A najprej moram postati človek tudi jaz. Potem bo v meni prostor za Boga. Boga, Luč, je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost. Ker je Bog postal človek, moramo tudi mi najprej postati ljudje do ljudi. Potem bomo tudi bolj Božji.

Tako bo kot v Noetovih dneh ... Pravzaprav se v teh »Noetovih« dneh vidi vsa zgodovina človeštva. Vedno razpeta med tem, da bi se oprla na edino gotovost, ki je gotova, to je sedanji trenutek, in med svojimi sanjami, željami, načrti. Vedno razpeta med »danes« in »jutri«, med tem, kar imam v roki, in tem, kar si želim, da bi prišlo vanjo. Človek vedno veliko sanja. Vedno ima polno načrtov, polne sobane želja in hrepenenja. Vedno si nekaj želimo. Vedno nekaj pričakujemo. To je človek. To ga dela človeka. Zaradi tega je takšen, kakršen je: zaradi prihodnosti je človek res človek. Zaradi prihodnosti se mu splača biti človek, kar pomeni delati, ustvarjati, pomagati, upati, ljubiti, živeti. A marsikomu se to v realnosti ne zdi verjetno. Ne zdi se gotovo. Ker res ni. A tu se šele začne tragika teh »Noetovih« dni. Ker ni gotovo, ne živimo več prihodnosti, in si s tem niti ne damo priložnosti, da bi lahko bila takšna, kakršna bi bila. Uničujemo si prihodnost, uničujemo tudi sedanjost. Ka

Človek se mora navaditi, da ne odgovarja prenaglo na zunanje dražljaje in da ga zunanji dražljaji ne motijo, ne vznemirjajo. Navaditi se mora, da ostane kljub zunanjim dražljajem miren in se ne da vznemiriti in razdražiti, iztiriti ali potlačiti. Kot najpreprostejšo moderno vajo navajajo telefon. "Naj telefon zvoni, ni treba, da dvignem slušalko; bo že nehal." S takimi mislimi se lahko tudi navadimo, da na izzivalno psovko svojega bližnjega - molčimo. Tako je spor najprej končan in zmaga zanesljivo - naša, ne nasprotnikova, čeprav je po vsakdanjem mnenju baje ravno narobe; a ni res. Človek se sam ne zaveda, da se prav s takimi vajami razvije v najbolj mirno osebnost, ki je zlepa nobena stvar ne spravi iz ravnotežja. Človeku se namreč šele ob takem obnašanju začne odkrivati ena od temeljnih zakonitosti našega življenja v razmerju do zunanje okolice. Niso zunanje okoliščine vzrok za našo prenapeto in vzdraženo držo, ampak samo naši lastni odgovori na te okoliščine. Vse

Če kdaj prav zares stojimo na znanem kraju, potem je to danes. Golgota. Kraj, ki ga vsaj po malem doživlja vsak človek. Kraj, kjer smo ljudje najbolj ljudje. Vsak ima v sebi ta kraj. Kraj zasmehovanja, kraj nasprotovanja, kraj poniževanja, kraj krivde, kraj težkih besed in razočaranj, kraj človekove najmajhnosti. Kraj trpljenja. Zakaj ta kraj? Ne bi zmogel brez njega? Nikakor. V ta kraj mora človek stopiti, da Boga končno začne gledati kot Boga, kot svojega Odrešenika. Ne kot čudodelnika, kot političnega voditelja, ne kot filozofa, kot zvezdo, ne kot nekoga, pri katerem je dobro imeti zveze, in se mu ni dobro zameriti, niti ne kot izmišljotino. Ne. Gledati kot Boga kot Boga, ki je tam, ker ga potrebuje. Seveda se tu sproži vprašanje, zakaj sploh potrebujem Boga. Imate prav, mnogi ga ne potrebujejo. Tudi oba razbojnika ga nista potrebovala. In vsi mimoidoči ob Golgoti. Oni so ga imeli za vse drugo, le za Boga ne, ker ga niso potrebovali. Ker so bili sami svoji kralji. A v člov

Čas je za vse na tem svetu, posebno pa za človeka, neusmiljeno dejstvo. Čas, služabnik velikega Boga, ki se usede za mizo, razgrne vse, kar je v njegovi roki, in začne prebirati. Pleva pomrejo, zrnje se spravi, da rase iz njega nova in nova pšenica in spet pleva in zrnje ... In tako se odvijajo tisočletja, tisočletja, ki jih je rodilo zrnje. Za pleva pa nihče ne ve. Pa so vedno bila in vedno bodo. Ker so podlaga za zrnje. Kako, se vam zdi, poteka to razbiranje? Temeljito, predvsem temeljito. Ta temeljitost je res neusmiljena. Vse, prav vse v mojem življenju, v mojem času mora iti skozi sito časa, skozi sito minevanja, da ostane samo tisto čisto, tisto večno v nas. Naša resnica. Naše zrnje. Velikokrat, velikokrat se naš pogled ustavi na plevih. Seveda takrat, ko to še niso pleva. Takrat, ko je to še lepo, mlado, bohotajoče se listje. Ko uspeh rase, ko iščem ugled, ko cvetijo moči in bi rad premagal ves svet, ko zidam velike načrte, ko uživam, ko mi je vse kot pravljica. Pa so samo p

Ni vstajenja, pravijo saduceji. Oglašajo se kot dvom, kot velikanski dvom, ki se vzdigne pred Jezusa v velikem tednu, tik pred tem, ko izbere žrtev, ko izbere ljubezen. Kot da bi mu hotel prišepniti, da se ne splača. Da je toliko in toliko ljudi, ki bodo šli brezbrižno mimo križa, da jih je toliko, ki se bodo posmehovali njegovi naivnosti, če že ne neumnosti, da jih je toliko, ki ne vidijo in ne bodo videli. Nikoli. Ni vstajenja, pravijo saduceji. Ne splača se odločiti, ne splača se tvegati. Ni nikakršne garancije. Nikakršne gotovosti, da to ni zaman, da ni obsojeno na propad. Če me ta saducejski dvom prepriča, da se ne splača, potem se moje življenje sesuje kot hišica iz kart. Naenkrat ni ničesar, za kar bi se splačalo truditi, ničesar, kar bi mi dajalo upanja in veselja, ničesar, kar bi me opogumljalo, ničesar, česar se ne bi bal. Naenkrat je vse samo strah, vse samota in zapuščenost. Če ni ničesar onkraj smrti, potem tudi ni življenja. Samo počasno umiranje, nič življenja. Z

Vsi sveti niso dan mrtvih, ampak živih ljudi. Ljudi, polnih življenja. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje. Dan živih ljudi. Ljudi, kakor sva jaz in ti, oziroma midva, kakršna šele bova. Bolj kot si mislimo, je tale praznik konkreten razmislek o življenju, ne toliko o smrti. O smrti se namreč ne znamo pogovarjati, ne znamo je prav razumeti, dokler ne znamo prav živeti. Kdor namreč prav živi, bo slejkoprej spoznal, da je pravo življenje pravzprav neuničljivo, da je življenje večno. In da je zato večen človek, v kolikor živi. Ta stavek od nas terja, da bomo, ko bomo naslednjič korakali po našem svetu, ko bomo naslednjič odprli TV in se zazrli v toliko in toliko obrazov in življenjskih usod, ko se bomo naslednjič odločali o vrednotah svojega vsakdanjika, v resnici pred nami gledali človeka kot večnega človeka. Človeka, ki ima v sebi nekaj, kar ga dela toliko vrednega. Človeka, ki je vreden, tudi če je Bosanec, tudi če je musliman, t

Nihče ni maral Zaheja. V to sem prepričan. Ob njegovih številnih goljufijah, ob njegovi arogantni in pohlepni drži se nihče ni počutil dobro. Res, Zahej je mnogokrat padel, naredil je mnogo napak. Vsi so bili prepričani, da je slab človek in zato se do njega tudi nihče ni obnašal kot človek. To je v njegovo življenje prineslo samoto. Zahej se je branil s sovraštvom in izkoriščanjem. Ste kdaj opazili, koliko je takih ljudi? Omagali so v svojih napakah, ker niso zadovoljili velikih pričakovanj svoje okolice. Tudi Zahej je bil tak. Majhne postave, ne preveč fizično sposoben, malce zaletave in ambiciozne narave, morda si je preveč upal, podiral je predsodke, plezal na smokve, se pravi vznemirjal okolico, delal, kar si mnogi niso drznili. Zato so obupali nad njim: »Iz tega fanta ne bo nikoli nič dobrega.« Zaheja – Zaheja, kot so ga poznali v Jerihi, kot cestninarja, grešnika in prevaranta – so naredili drugi ljudje. A v življenje Zaheja, od vseh zapuščenega in zavrženega Zaheja, ne

... po odisejadi z dijaki 4. letnika v Parizu. Prvič sem bil tam pred natanko desetimi leti. Že takrat me je presenetil z odprtostjo in svobodo duha, ki jo je nanesel na vse nas, takrat še dijake 3. letnika, željne prihodnosti in dovzetne za novo, veliko, široko kot obzorje. Sedaj je Pariz še vedno čaroben, še vedno svoboden, še vedno tako drugačen. Le da ga ne gledam več z odprtimi očmi, ampak z odprtim srcem. Vase ga sprejemam drugače kot poprej. Veliko bolj mi je pomemben mestni utrip in obrazi ljudi, ki hodijo po njem. Veliko bolj me prevzame, kar se riše na korakih ljudi, ki hodijo mimo mene, kot zidovi in železo. Veliko bolj iščem barv, kot oblik. Veliko bolj si želim poti, kot pa razgledov. Pariz pa ... je še vedno Pariz. S še čem, kar bom odkril in spoznal, ko bom spet tam.

Stopimo tokrat za vdovo, ki teče k sodniku. Sama je. Išče nekoga, ki ji bo v pomoč, ki ji bo blizu, ki jo bo razumel. Ne začudite se. Tega ne išče samo vdova. To je predmet iskanja mene in tebe. Tecimo torej skupaj z njo. Kot ona vsak od nas nese naprodaj svojo največjo dragocenost: svoje dostojanstvo, sebe. Ni ji mar, ni nam mar, če ga ne bomo videli nikdar več. Da bi dobili pomembno zadevo, smo pripravljeni zapraviti vse. Samo da bi dobili prijatelja. Seveda se prijatelja, pravega prijatelja, ne dobi kar tako, na lahko. Potrebno je veliko časa, veliko pogovora, veliko odpovedovanja, veliko žrtev, da prijatelj začuti, da mu ponujamo veliko več, kot lahko sploh damo – da mu ponujamo ne samo svojo sedanjost, temveč tudi prihodnost. In da začutimo sami, da prijatelj ni uresničitev naših želja in potreb, temveč nekdo, ki jih presega, ker lahko ob njem, z njim in zaradi njega začnemo ljubiti . Saj prijateljstvo ne zrase iz tega, kar si želimo , ampak iz tega, kar živimo . To lahko

Prejšnji petek je bil dan za v album. Zaradi lepote, seveda. Prisluhnil sem vabilu svojega brata, da končno tudi letos kam kreneva v hribe. Nekam na novo, po lepoto dneva in jeseni in bratstva in ... še česa, kar bo prinesla pot (in ta vedno kaj lepega prinese). Kam? Nekam bližje. Ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se lahko podajala na hribe velikih številk in skalnatih previsov. In ja, tudi kondicija je omejila izbiro. :) Torej nekam bližje. To pa je tam okrog Tolmina. Velika večina se poda na planino Razor in, če je pri moči in volji, še na kakšnega od vršacev, ki tvorijo prekrasen naravni amfiteater nad njo. Ostale poti ponavadi ostanejo samo domačinom in rednim obiskovalcem teh koncev, kar je naravno zagotovilo, da bo na kakršnikoli drugi poti več samote in miru - če si ga človek sploh želi. Midva sva si ga želela. Že tako ne marava preveč "romarskih" gora. Tiste bolj osamljene poti, a lepe in bogate tudi zaradi neobljudenosti, vedno prinesejo poln pehar lepot.

Skladba je zasnovana v smislu variacij, ki se pojavljajo na področju tonskega barvanja, tempov, registrov, obrnjenih stavkov. V zaključku po ponovnem nastopu teme se v codi vsako glasbilo pojavi v svojem osnovnem načinu. Glasbila med seboj tako izoblikujejo interval čiste kvinte, melodija pa se razvija nedefinirano kot pritajen skrivnostni jok. /.../ V skladbi, ki ima za ogrodje tako elementarno zasedbo, kot je godalni trio, je poskušal ustvariti glasbo, osvobojeno vseh oblikovnih spon tradicije. Poslušalca povabi v svet atonalnosti s sistematiziranim načinom pripovedi, ki temelji na dvanajsttonskem načinu kot eni od možnosti glasbe prihodnosti. /.../ Skladba Tredecim, ki v latinščini pomeni trinajst, je nastala kot navdih na interval tridecime. To število ima tako v zahodni kot v vzhodni kulturi na simbolni ravni večinoma negativen pomen. S to skladbo je avtor hotel ovreči urok številke trinajst. (iz koncertnega lista) Ko bereš tak koncertni list, kaj lahko pričakuješ? Poned

Verjamem, da je v vsakem človeškem življenju skritih ogromno sporočil, ogromno znamenj. Recimo jim kar čudeži. Čudeži, ki jih prepogosto prezremo, ker menimo, da se nam zgodijo kar tako, mimogrede. Veste, čudeži niso samo dobre stvari. Čudeži so včasih tudi zahtevne stvari, stvari, ki jih ne želimo sprejeti, ker menimo, da niso del našega življenja, da so krivične, da so zašle k nam pomotoma. Toda za človekovo pot, za njegovo življenje so zelo pomembne. Včasih še bolj pomembne kot dobre stvari. Tu sem bom obregnil ob gobavost desetih mož. Predstavljam si, da so pred svojo boleznijo imeli marsikaj. Imeli so zdravje, verjetno tudi precej dober življenjski standard in status v družbi. Naenkrat je prišla ta velika stiska, ki jih je vrgla iz tega življenjskega toka, ki jih je izobčila iz družbe. Ljudje bi rekli, da so dobili svojo kazen. Jezus bi rekel, da so dobili priložnost, da se spremenijo, da preverijo svoje temelje, na katerih gradijo. Priložnost? Da, morda prvič v življenju so

Je težko z besedo presaditi murvo v morje? Težko. Človek bi rekel, da zato potrebuješ nekakšno čudežno moč, čarovnijo. Nekaj nadnaravnega. In očitno je rešitev za to. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,« najmanjše zrno na svetu. A ker je to kljub vsemu težka naloga, si predstavljam, da je treba za vero močno zavihati rokave. A obstajajo še težje stvari od te. Na primer odpustiti. Priznati nemoč. Ostati zvest. Se spremeniti. Vztrajati. Upati. Stvari, za katere je treba garati. Bolj kakor za murvo. Šele v njih zares spoznaš, da brez vere nekako ne gre. Morda bi se murvo z lastnimi rokami še dalo presaditi v morje, če bi ne šlo drugače, a tiste srčne, notranje zadeve se z rokami ne dajo premakniti. Šele v njih res spoznaš, kakšen napor je živeti: ko narediš vse, kar je v tvoji moči, spoznaš, da je to tako zelo malo ... Da si samo nemočni »nekoristni služabnik«. In takrat si odprt za pomoč. Takrat si odprt za vero. Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera d

Prekrasne besede, povezane v take zvoke, da se človeku milo stori. Bilo je ganljivo. Prekrasno. Veličastno. Ponižno. Premalo je besed, ki bi zmogle opisati lepoto, s katero sem se srečal na včerajšnjem prvem koncertu novogoriškega glasbenega abonmaja. Orkester in zbor Baročne akademije iz Detmolda sta prinesla neizmerno nežnost Bachovega Pasijona po Janezu (BWV 245) v tako lepo skladje, da bi na koncu kar obsedel in poslušal. Vse, kar smo slišali, je bilo neizmerno doživeto, pevci in inštrumentalisti niso bili samo izvajalci, tudi ne samo igralci, temveč udeleženci Jezusovega trpljenja in njegovi oznanjevalci. Molitev, ki se je dvigala iz tega pretanjenega doživetja, je bila iskrena in čista kakor solza z Marijinega lica. Najlepši, res najlepši so bili koralni deli. Kot da bi Johann Sebastian stal pod križem in molil, molil kot mu dajejo sama nebesa moliti. Res, vsem privoščim takega doživetja. Če boste imeli priložnost, si v kakem trenutku dneva, ko si zaželite miru in  sočutja, zav

Sladka črnina, poln grozd, jagode se v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo. Šumeče prihaja v vršenju lip jesen; topole in hraste uklanja; mi smo v vinogradu, drugi so v hramu — vsak si po svoje otožnost odganja.

Mar nimamo velikega bogastva? Vsak dan dobimo vsak po 24 ur, dovolj zraka, da dihamo, dovolj svetlobe, da vidimo, da, na srečo tudi dovolj (ali preveč) hrane in pijače, streho nad glavo in trdna tla pod nogami. Mar nismo bogataši? In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Dragocenost, ki jo najdemo takrat, ko ima on moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda. Pred dvema tednoma sem na pastoralnem tečaju izvedel za raziskave slovenske družbe o solidarnosti v njej. Menda sodimo med najbolj individualistične družbe v Evropi. Probleme prepuščamo samemu sebi, deliti čas in dobrine nam je škoda. Tako danes niti ni toliko vprašanje, kdo je v priliki (če bi jo Jezus povedal danes) bogataš in kdo Lazar, ampak da je vsak od nas oboje. Bogataš v imetju, v položaju, revež

Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanstva. Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj cilj, za kaj bi se splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej. Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli in bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili zanj. Če pa bi se za dodaten ev

Svetost ni v tem, da govoriš lepe stvari, tudi ne v tem, da jih misliš in občutiš, temveč v tem, da si pripravljen trpeti. Sv. Terezija Deteta Jezusa

Morda ste se tudi vi v sredo vznemirjeno postavili pred ekran in čakali na uspeh naših košarkarjev. Morda ste bili tudi vi prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda. Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni. In da jih nič več ne more rešiti. Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje. Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo. Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerj

" Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce ." Stavek iz evangelija, ki se mi je zdel vedno eden najlepših. Menda tudi najpomembnejših. Ker je bistven, ker je kratek. Bi pričakovali, da ga najdete tudi v kakšni mladinski literaturi? Da, mogoče v knjigah, starih vsaj 70 let, ko so bile še polne naukov za kvalitetno rast. Pa sem ga našel v eni od najpopularnejših knjig tega desetletja. Ne, ne gre za kak katoliški mladinski roman. Pravzaprav gre za knjigo, ki jo je krščanski svet gledal bolj ko ne postrani, jo vsaj potihem obsojal in zaničeval. Ker jo je obdajala otroška in mladostniška evforija? Ker je malodane hodila po robu? Ker ... je ni hotela poznati? Kvečjemu je s tem marsikdo veliko izgubil, o tem sem prepričan, ko sem po skorajda celem letu vendarle uspel prebrati sedmerico knjig o Harryju Potterju . Pravzaprav sem zelo pozitivno presenečen. Od tipično otroške pripovedi se je skozi sedem knjig po peresu Joanne Rowling stvar razrasla v roman s čudovitim

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled, da bi razumeli, kaj želi na gostiji povedati Jezus. Da se tokrat ne ustavimo na domnevah, temveč na resničnosti. Katero mesto na gostiji je moje pravo mesto? Ne tisto, na katerega bi se spodobilo, da se usedem, spodobilo v lažni skromnosti ali napuhu, marveč tisto, ki si ga zaslužim. Mesto, kamor spadam. Priznajmo si, najti pravo mesto je zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, je vpet v strahotno napetost, da mora biti (pri)ljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha. Mesto, na katerem ne bo nikdar trdno sedel, ker bo vedel, da ni njegovo. Mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bo izgubil, na utvari, da ga drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da z njim pridobi večjo moč. Niti ena od teh stvari ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Da človek najde pravo mesto, potrebuje ponižnost . Ponižnost, ki jo velikokrat razumemo ko

Življenje med besedami je predvsem zanimivejše kot tisto, kjer jih ni. Ne izbiram jih, one izbirajo mene. (Edgar L. Doctorow, ameriški pisatelj)

Ozka vrata . Vprašanje, ki sledi takoj zatem, ko jih zagledaš, je, kako priti skoznja. Vse skupaj se zaostri, če si obložen z vrečkami, nahrbtniki, vozički ali kako drugo stvarjo, ki si jo pridenemo nase – menda v prepričanju, da brez nje ne bo šlo. Človekov naslednji odziv je verjetno preklinjanje čez tistega, ki ni mogel postaviti širših vrat. Da ne bi bilo potrebno truditi se, da bi prilezel, kamor si pač želiš. Da prideš skoznje, moraš nazadnje povleči neprijetno potezo: nekaj moraš pač pustiti pred vrati in se od tega za vedno posloviti. Veliko takih vrat je v življenju. In vsaka so ožja. Na vsakih je treba pustiti nekaj svoje prtljage. Vsaka vrata spremlja bolečina ob ločitvi. Z vsakimi vrati se pretrga določena ustaljenost. Za vsakimi vrati je nekaj novega. Z vsakimi vrati smo bolj svobodni. Veliko takih vrat je v življenju. Življenje ima ožine. Trenutke, ko »zagusti«. Sami veste, koliko napora zahtevajo od nas in kako težko jih je sprejeti. A naj se sliši še tako čudn

Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoter … pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem … Pisateljeva skrivnost ni navdih – kajti za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja – ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor – izkopati vodnjak s šivanko – se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje. Orhan Pamuk, predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade

Vračam se med žive. Saj ne, da v tem času nisem bil živ. Bil sem ... hm ... nekako drugače živ. Kot vam je iz prejšnjih objav jasno, sem zapustil župnije Idrija, Vojsko in Gore in nastopil svojo novo službo v dijaškem domu v Vipavi. Služba, polna presenečenj - takih in drugačnih - si predstavljam te dni, ko so hodniki še prazni in v njih odmeva samo moj samotni korak, ki včasih potarna nad težko škatlo. Služba, ki se je veselim in me je hkrati malce strah pred njo - kot vsakič doslej. A tako pač je pred vsako novostjo. Ker je človek pred novimi odgovornostmi bolj ali manj nebogljen in je vse, na kar lahko računa, beseda in roka prijatelja. Računam, da boste to tudi vsi, ki kdaj zaidete mimo teh mojih "Besed za srce". Oglasite se kdaj. Dobro nam bo delo. Ker človeku vedno dene dobro, kadar ve, da je kdo v bližini.

» Gospod, nauči nas moliti. « Kdo bi danes prosil kaj takega? Čudna prošnja za današnji čas. Danes molitev ni ne cenjena ne zaželena. Bodisi da jo imamo za preganjanje dolgčasa starih mam ali pa neumno blebetanje verskih fanatikov. Ne samo drugi ljudje, tudi kristjani. In vendar je molitev človeku bolj potrebna, kakor se mu zdi. Najprej zaradi zavedanja, da človek ni sam. Ko človek moli, se namreč začne zavedati svoje odgovornosti do drugih ljudi, da njegovo življenje ni namenjeno samo njemu, temveč tudi ljudem okoli njega. In ko človek moli, spozna, da ni v nobenem trenutku življenja sam in zapuščen, pa naj stori ali pade v najhujša brezna groze. Zaradi teh dveh stvari, zaradi občutka svobode in varnosti, človek potrebuje molitev. Ker potrebuje nekoga in ker ga nekdo potrebuje. Z molitvijo tako človek ljubi in čuti, da je ljubljen. Vse torej, kar potrebuje, da preživi. Vendar kako? Saj je molitev samo beseda, samo misel. Od njih pa ne moreš živeti ... Od misli samih res ne.

Dragi Idrci! Eno leto je za kaj globljega kot poznanstvo res kratka doba. Zato si ne domišljam, da sem med vami pustil kak globlji pečat. Navsezadnje moram biti tega tudi vesel; saj vendarle med vas nisem prišel zaradi sebe, temveč zaradi vas in vašega odnosa z Bogom. Morda je kdo od vas malce debelo pogledal, saj moji pogledi in moje metode marsikomu niso dišale. Morda so bile preveč liberalne, morda za koga celo pregrešne, saj sem k vam prišel z izkušnjo iz okolja, kjer je Bog velika neznanka in ljubezen stvar, ki se jo da kupiti. Za vse napake, predrznosti in nevšečnosti se vsem, posebno tistim, vajenim tradicije, iskreno opravičujem. Moj namen je bil sproščeno in mladostno oznanjati Boga veselja in ljubezni. In to morda kdaj vzbudi tudi drugačne reakcije. Poskušal sem storiti, kar se mi je zdelo potrebno. Priznam, zmanjkalo mi je tudi poguma in inovativnosti, da bi naredil še kak korak več, za katerega sem videl, da bi bil potreben. A nekako ni šlo. Srčno upam in molim, da bo

Imel sem srečo, da sem lahko včeraj sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Govorila sva o stanju duha med nami. In o znamenjih časa. In o prihodnosti kristjanov. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Kot Jezusov nasvet Marti, ki je vznemirjena tekala sem in tja in skušala narediti čimveč. Je delala narobe? Ne. Le da je v svojem življenju pogrešila eno stvar: ni vedela, kaj ima v njenem življenju prednost. Ni vedela, kaj je bolj pomembno in kaj manj, čemu dajati prednost, čemu več časa in pozornosti in čemu manj. Zato je morala tekati: da bi naredila več. Pa je naredila manj. Nočem biti pametnjakovič, a zdi se mi, da veliko nemira v naše življenje prinaša prav to, da smo močno podobni tekajoči Marti: brzimo od tega do onega, ker se nam zdi vse pomembno, ne znamo pa razbrati ali si odgov

Ni tako daleč nazaj, ko sem vam kazal veroučna spričevala in vam zatrjeval, da to ni krščanstvo. Nisem si premislil. Še vedno pravim, da je tako. Od danes podkrepljen še z Jezusovim mnenjem: »Dragi učitelj postave, če misliš, da je definicija dobrote že dobrota sama, potem se nisi naučil ničesar ...« Krščanstvo ni stvar učbenikov. Ne, je trda konkretnost: »To delaj in boš živel...« (Lk 10,28) Ali pa ga ni ... Moje in tvoje in vsakršno krščanstvo je seveda pot. Moje in tvoje krščanstvo se vedno znova podaja na pot od Jeruzalema proti Jerihi, lahko bi rekli, da kar vsak dan ali celo večkrat na dan – da bi se preizkusilo, kolikšno moč ima v vsakdanjem življenju, kako trden je njegov korak, kako krepka njegova odločitev in kakšen obraz dobi ob srečanju s konkretno situacijo. Taki obrazi razodevajo, kdo smo v resnici. Na splošno gre res za tri obraze, za obraze duhovnika, levita in Samarijana. Obraz duhovnika naše krščanstvo dobi predvsem takrat, ko si ga želimo oblikovati po svoje, k

Od nekoga sem slišal, da mora človek v življenju narediti tri stvari: imeti otroka, napisati knjigo in posaditi drevo. Se pravi, nekako mora spremeniti svet, pa četudi samo njegov drobcen, najmanjši košček. Nekako mora pripraviti pot tistemu, ki mu sledi. Velikokrat sem se vprašal, zakaj mora biti tako. Da bi se človek počutil koristen? Verjetno. Da bi s tem pri drugih sprožil hvaležnost? Tudi. Predvsem pa mislim da zato, ker s tem človek izpolni nekaj, kar leži globoko v njegovem bistvu. Človek ni človek, če nikogar ne pelje naprej. Človek ni človek, če ne spreminja, vzgaja ljudi. Človek ni človek, če ne oznanja. Naenkrat zadenemo v silno presenetljivo dejstvo: oznanjevanje vrednot, evangelija ni samo poslanstvo duhovnikov, govornikov, vzgojiteljev, marveč izpolnitev slehernega človeka. Ker mora vsak nekomu dati življenje, ker je v naravi življenja, da raste in se deli. Če je kdo še vedno presenečen nad tem dejstvom in se mu v srcu zbujajo pomisleki, da pač vsak ni sposoben biti

Iti v Jeruzalem. Ta »Jeruzalem« ima lahko marsikatero drugo ime, a biti mora Jeruzalem, kamor vem, da moram iti, in da tja tudi grem. Da grem tja zavestno. In da si želim tja. Vemo, kakšna je pot. Pot, na kateri boš moral požreti marsikatero grenko. Pot, ki gre včasih tako navkreber, da bi človek že obupal. Pot, ki se zdi včasih tako samotna, da pomisliš, da ni prava. Da imajo vsi nekaj od življenja, samo ti ne, da imajo lisice » brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil. « (Lk 9, 58) A dokler je na njenem koncu Jeruzalem, dokler ga imam pred očmi, dokler vem, kam sem namenjen, vse dotlej ima svoj smisel. Jeruzalem . Tako je ime mojemu krščanstvu. Do njega pa nobenega doma, nobene stalnosti, nobene gotovosti, nobenega počitka, marveč samo pot. Mi moramo vedeti, kam gremo, kje je naš Jeruzalem. Zato, da bomo lahko s te poti odstranili vse ovire, ki nam pridejo naproti. Mi moramo vedeti, kje je naš Jeruzalem, da bi takrat, ko nam čas postavi ogromno

» Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi: kdo sem? « Zakaj je to vprašanje tako strašno pomembno? Hodimo k maši, pošiljamo otroke k verouku, nič ne bentimo čez Cerkev, prikimamo, če kaj reče papež, pa amen. Dovolj. Mar to ne odgovarja na to vprašanje? Morda ja, morda ne. Odvisno, kaj se skriva za vsemi temi mojimi krščanskimi »aktivnostmi«. Gre namreč za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame Jezus Kristus? Ne samo vprašanje mene kot kristjana, temveč celo mene kot človeka. Brez odgovora na to vprašanje, pri katerem so morali Jezusovi učenci priti »na čisto«, nima smisla nadaljevati. Če Jezus ni Mesija, če ni tisti, ki bo spremenil moje življenje, če ni tisti, brez katerega ne morem, če nimajo njegove besede name nobenega vpliva in me ne presenetijo, potem nima smisla. Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Ker lahko rečemo: povej mi, v kakšnega Boga veruješ, in povem ti, kdo si. Svojo podobo Boga namreč ne nosimo samo v svojih prsih in svojem verovanju, ampak tu