Besede za srce

Človeštvo danes – morda bolj kot kdajkoli prej – stoji na robu. Na robu vsega, najbolj pa na robu smisla. Z vsemi obrazi, enimi izpitimi od revščine in bede, drugimi lepo zalitimi, pa tudi s tistimi vmes, ki se imenujejo 'povprečni', zre v negotovost, v obup, v temo. Človek. Kako ga je strah! Nazaj ne more. Samo stoji pred prepadom in čaka. Čaka v nedogled. Različni koraki so nas pripeljali sem, do roba. Lov na koristi in uspehe (kamor spadajo tudi prevare, izkoriščanje in komolčarstvo), početje vsega, kar se nam zahoče, obkladanje z imetjem, obsedenost z lepoto ... Koraki, ki so nam jih narekovali boj za položaje, za ugled in kvazi zadovoljstvo. Koraki, s katerimi smo želeli hitro nekam priti, hitro nekaj doseči, čimprej nekaj dobiti, pa smo ostali brez vsega, praznih rok in praznega srca. Koraki, ki so nas privedli pred grenko resnico: da bo vse to enkrat prišlo do roba – do recesije, starosti, vojne, segnitja, smrti. Do obupa. Človek je izgubil sedanjost, ker je nehal ž

Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer. Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah. Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni sle

Da je naš svet potegnjen v filozofijo moči, oblasti in prvenstva, ni potrebno posebej poudarjati. To čivkajo že ptiči na vejah. Toda zakaj tej filozofiji, ki je – pregovorno rečeno – ne maramo, vedno znova podlegamo? Vedno bi bili radi prvi, najboljši. Če ne drugače, bi bili radi prvi v najslabšem. Naše življenje je postalo knjiga rekordov v malem. Vedno je treba nekaj doseči. Vedno je treba biti naprej, vsaj korak pred drugimi. A to nas neizmerno izčrpava. Prizadevamo si za stvari, ki nas ne veselijo. Vedno smo v teku, vedno v nečem, »kar je treba«, ne da bi se zavedali, da teh »kar-je-treba« stvari nismo pobrali v sebi, ampak v okolici. In da želimo biti prvi ne zaradi sebe, ampak zaradi okolice. Tako » ne vemo več, kaj je lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno « (Umberto Galimberti). A takoj ko življenje stisnemo na ta dva mala argumenta, na uporabno in koristno, izgubimo svoje življenje. Živimo v stalnem begu, kjer ni nobene stalnosti, n

Prosi za nas! Vsem občudovalcem Hedvik želim prijeten praznik (čeprav ga je že konec...) ;)

Po kratkem razmisleku in pogovoru z ljudmi, ki jih cenim, sem neko sobotno objavo o napotkih Slovenske škofovske konference pri ravnanju z "novo" gripo malce predelal v sebi in dobil nekoliko treznejše mnenje od tistega, ki me je privzdignilo tisto soboto in za katerega sploh ne bi vedel, če ga ne bi opazil v "Bodicah" Borisa Ježa v Delovi Sobotni prilogi (" Saj res: kako bo s to blagoslovljeno vodo? ", 3.10.2009) Od tega je sicer minilo že precej časa, pa se mi vseeno zdi, da ne bi bilo dobro, če bi tudi ta stvar neslišno spolzela mimo ušes. "Naj torej odstranimo kropilnike iz cerkva?" To vprašanje me je streslo. In še eno: "Pri nas si ne dajemo več rok pri pozdravu miru ..." Sploh zato, ker sta ju na svet privlekla dva od kolegov iz duhovniških vrst. Panika, ki so jo v družbo plasirali mediji, je dodobra obrodila svoje sadove, tudi pri nas, umirjevalcih javnega mnenja. Kot da gre najmanj za kugo ... Gripa kakor vsaka druga gripa, z

Eric-Emmanuel Schmitt OSKAR IN GOSPA V ROŽNATEM Čeprav je prav to knjigo na svojem spletnem dnevniku predstavljal že moj prijatelj ( http://voncio83.blogspot.com/2008/07/tabu-smrti.html ) in jo je medtem že kdo vzel v roke, si ne upam niti pomisliti, da vam jo ne bi priporočil. Nekateri jo uvrščajo med klasike kova Mali princ. Zasluženo. Njena preprosta in tako plastična zgodba, ki se nam razkriva skozi pisanje desetletnega dečka, ki umira za levkemijo, je mestoma humorna, spet drugič otroško naivna, vedno pa polna topline in preprostih, toda globokih skrivnosti in modrosti, ki jih mali deček odkriva ob mamki Rozi, prostovoljki, ki se z njim pogovarja pred zadnjimi dnevi njegovega življenja. Predlaga mu pisati pisma Bogu. In ta pisma beremo mi. Pisma, kot jih še niste brali. Močno priporočam. 92 strani z večjimi črkami, ki se kar požirajo. Vzame malo časa, a vam ga veliko pokloni.

Ste bogati? Imate veliko premoženja? In kaj je vaše največje bogastvo? Če ne bi bilo slednjega vprašanja poleg drugih dveh, bi se začeli živčno prestopati na mestu in gledati v tla. »No, ja, saj nekaj ga imamo ... Ravno prav,« bi rekli v zadregi. Revnejši zato, da ne bi razkrili svoje revščine, bogatejši pa svojega bogastva. Zadnje vprašanje nas tolikokrat rešuje, ker ga ponavadi postavljamo, ko govorimo o nematerialnih stvareh. Saj vedno rečemo, da so otroci naše največje bogastvo. Toda pomislimo prav pošteno: kaj je v resnici naše največje bogastvo, tj. čemu namenjamo večino svojega časa in moči; čemu ali komu dajemo prednost; od česa bi se najtežje ločili; kaj je tisto, kar nam izoblikuje odločitve ... Toliko za premislek, kaj je tisto v našem življenju, kar presega žezla, prestole, oblast, popularnost, zlato in srebro, kar je dragocenejše od zdravja in luči. Vse samo zato, da bi poskusili spoznati, kaj pravzaprav od nas, ki želimo hoditi za Njim, zahteva Kristus. Ne, to ni kak klub

Kaj pa vem. Morda je kriva človekova narava, morda ponos, morda trma, lahko pa tudi vse troje skupaj: ko se odpravim kam na hrib, moram priti do vrha! Moram nekaj doseči, moram priti nečemu do dna (oz. do vrha :)). In ponavadi mi to uspe. Prejšnji teden pa mi ni. In razgled z Rdečega roba zaenkrat ostaja samo želja, načrt ... Kaj je manjkalo? Kondicija? Čas? Volja? Verjetno tudi kaj od tega. A najbolj od vsega je manjkala odločitev, da pridem do vrha. Da pridem do cilja, pa naj stane, kar hoče. Ne, ali sem tega sposoben, ampak ali sem pripravljen vse vložiti v to, vse žrtvovati. Nečesa se mi je zdelo škoda. In sem ostal na sredi poti ... Se mi zdi, da sem svojo pot končal, še preden sem jo sploh začel. Mislil sem na to, kaj bom storil, če se mi ne bo ljubilo, če vreme ali kolena ne bodo zdržala, če bom zgrešil pot ... Vse ostalo je bilo v meni, razen cilja. Zato ga tudi nisem dosegel. Morda se motim, toda mislim, da je v našem času tako z večino naših odločitev. Nekje v mislih nam odzv

vir: www.rkc.si Navodila in priporočila SŠK v prizadevanju za preprečevanje širjenja gripe 1. Za vse državljane veljajo splošna navodila za preprečevanje gripe, ki so objavljena v medijih, na plakatih in zgibankah in ki so jih prejela vsa gospodinjstva. Čiste roke in higiena kašljanja so najboljša preventiva. Navodil smo se dolžni držati in v primeru bolezni ostati doma ter se ravnati po navodilih zdravstvene službe in zdravnikov. Za veroučne šole veljajo enaka navodila kot za druge vzgojno-izobraževalne institucije. 2. Sestankov, srečanj, konferenc in tudi bogoslužja se udeležujmo zdravi. 3. Kropilniki z blagoslovljeno vodo ob vhodu v cerkev so lahko vir infekcije, zato v času povečane možnosti okužbe vernikom priporočamo spoštljivo pokrižanje in poklek, ki nadomesti pokrižanje z blagoslovljeno vodo. 4. Stisk roke pri pozdravu miru v tem obdobju opustimo. 5. Verniki naj obhajilo spoštljivo prejemajo na roke. Kadar se prejemu obhajila na usta ne moremo izogniti, je ob dotiku ust ali sl