Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2008

Vremenska napoved

Se spomnite tistih nedavnih dni, ko ni nehalo deževati in smo pozabili, kakšno sploh je sonce? Koliko ljudi je bilo razočaranih. Koliko ljudi je bentilo nad tem. V zraku je bilo splošno nezadovoljstvo. Čeprav imamo vsi strehe, vsi tople peči. Vseeno. Manjkalo nam je sonce. Tudi brez njega bi se dalo živeti. In vendar nam je tako močno manjkalo. Ste kdaj enako razočarani tudi ko kaj prosite Boga, pa niste uslišani? Vedeli ste, da bo nekoč vendarle sonce. In vendar ste bili slabe volje. In vendar ste bili razočarani nad tem soncem, ki ga ni in ni hotelo biti izza oblakov. Je bilo enako tudi z vašim čakanjem Boga in njegove pomoči? Marsikdo je obupal nad njim. »Če bi me Bog slišal, bi mi pomagal. Če bi BIL Bog ...« Kot zaradi čakanja vremena, je mnogo ljudi malodušnih tudi zaradi Boga. Svoje negativne izkušnje tako radi prenašamo na Boga. Spomnimo se na prijatelja, ki nam je nekaj obljubil, pa je svojo obljubo prelomil. Pred očmi imamo toliko in toliko ločenih parov, na tisoče razočaranih

Sveta noč

Sveta noč ... blažena noč ... Neka mati in oče ne spita, četudi je polnoč. Njunega sina še ni domov. Čez uro bosta izvedela, da ne bo prišel. Da je njegova luč ugasnila. Svet se jima bo podrl. Sveta noč ... blažena noč ... Nekdo bo spet sam. Nekdo star, ki se bo zamislil v brado, in mladec, okoli katerega se bo gnetla množica. Samo misel, da ni nikomur potreben, jima bo za družbo. Sveta noč ... blažena noč ... Tam, zunaj bara se bo nekdo usedel na tla, in premišljeval, zakaj ga je pustila punca, zakaj je spet pogrnil na izpitu in zakaj je ta noč tako sveta, kaj je svetega v njej? Prepevanje pesmi? Obložene mize? Jaslice z drevescem? Hiša z vonjem po kadilu? Ali sladko občutje polnočnice? Sveta noč ... blažena noč ... Ganljiva pesem. Vzdigne nam srce, prebudi nam čustva. Ne samo zaradi spominov na otroštvo. Ne. Ganljiv je tudi praznik sam. Pa ne zaradi okrasja, luči, jaslic in vsega, kar je božič pridobil v letih zgodovine. Tisto, kar človeka danes resnično gane da dna srca, ni nič od t

Zaradi Luči

Zaradi Luči, moj človek, zaradi Luči, ki se je danes rodila v temí, verjetno ni manj bolečin, ne zidov, ne krvi. A ko se svetli, nam odpira oči, da vemo: živimo z ljudmi, ne s stvarmi. Blagoslovljen božič!

Izzivanje

Pojdite nazaj. Ali naprej. Se prepoznate v nazareškem dogodku? V Mariji? Ne? Kaj pa, če se spomnite načrtov, ki so vam propadli, ker je prišlo vmes nekaj nepredvidljivega? Če se spomnite bolezni v vaši ali kateri drugi družini, ki je popolnoma spremenila njihovo življenje? Če se spomnite na trenutke, ki so vam spremenili tok bivanja? Se prepoznate? Verjetno se. Mnogo od nas se prepozna v tistem mirnem življenju, v katerega je kot blisk šinila novost. Nepredstavljivo velika novost. Najprej nas je – kot Marijo – popadel strah. »Kaj je to? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj prav meni? Kaj želiš od mene, Bog? Me izzivaš?« Da, izzval vas je. Hotel vam je spremeniti življenje, vas postaviti na drugo pot. Zakaj? Iz sovraštva? Iz ljubezni? Težko rečem. Težko, ker sem samo človek in ne razumem. Ne razumem trpljenja, ne razumem Božjih posegov, ne razumem, ali so zame dobri ali slabi. Samo bojim se. Ker Bog zahteva, da grem na pot, ki je ne poznam, da se lotim stvari, ki je ne znam, da naredim nekaj, k

Četrta luč: Ključ

O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre: pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Ključi so vedno veljali za zaupanje. Dobiš ključ - vreden si zaupanja. Z zaupanjem prideš tja, kamor si nikoli ne bi mislil. Med ljudi, v svetove, do odkritij, do sebe ... Še posebno s tem ključem ... Danes bi ti rad rekel, da si vreden ključa. Gotovo se kakšen skriva v tvojem žepu. Torej si vreden zaupanja. Vreden, da te odklene nekdo in te pusti na svobodo, proč od tvojih napak - in glej, da ne boš zaklepal za njim. Vreden, da te nekdo zaklene, te zaščiti, tebe in tvoje vrednote - in glej, da ne boš odklepal in puščal notri tega, kar ne spada v tvoje srce. Kmalu. Zdaj zdaj bo noč največja. Odpri, kar je treba, in zapri, kar moraš. Luč naj gre ven in nič drugega naj ne pride noter. Ključ pa ... naj ti bo znamenje, da ti nekdo ZAUPA. Za tiste dneve, ko tega ne boš čutil.

Tretja luč: Korenina

O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in bodo pred teboj umolknili kralji in te narodi molili: pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj. H koreninam se je treba vrniti, ko je vse zavoženo. Tudi že prej. A še posebno takrat. Rojstni dnevi, obletnice poroke, posvečenja, prazniki ... Nek poseben žar je v ljudeh, ko se vračajo h koreninam - tiha spoštljivost, malodane priklanjanje v drži in izboru besed. Prav je tako. Človek, ki pozabi korenine, je človek, ki ga lahko iz zemlje izruje že blaga sapa, da ne govorimo o viharju. Človek brez korenin je človek brez življenja. Človek, neprimeren za naš čas, ko je treba vedeti, zakaj živiš in k čemu si namenjen. Ko se moraš trdno držati svoje zemlje, da te ne presajajo kot paradižnikovo palico zdaj v to, zdaj v drugo gredico. Paradižnikova palica nima vrednosti. Samo ugaja. Prodaja se. Na koncu, ko se obrabi in je stara, jo vržejo proč. Pod neugnano mladiko, ki je nihče ni maral, saj se ni pustila izruti. Konzervatizem ni nujno slaba stva

Druga luč: Gospod

O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu dal na Sinaju zapovedi: pridi in nas z močno roko reši. "Da grem za gospoda," je včasih pomenilo nekaj zelo posebnega. Kakor da bi se s tem prebil iz revne in zaničevane kaste, da ne rečem krdela, v spoštovani družbeni sloj, kar je prineslo določeno mero časti in družbenih koristi. Postati "gospod" je bil življenjski uspeh. Danes smo s tem obdarovani že, ko se rodimo. Postali smo gospodje in gospe, gospodiči in gospodične, vsi nas spoštujejo in nam dokladajo raznorazne spoštljivostne zaimke. "Tovariši" in "tovarišice" pa so ostali nekje daleč zadaj, v formalinu, za muzej. Spodobi se, da se gospodom in gospem klanja, da se jih spoštuje. A kaj, ko smo sedaj gospodje malodane že vsi, gospodom pa se ne spodobi, da bi se klanjali. Sicer že niso gospodje ... Ali pač? Če se gospodom ne spodobi, da bi se klanjali, potem nismo gospodje. Klanjamo se javnemu mnenju, klanjamo

Prva luč: Modrost

O, Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega in segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti. Nori časi, nora modrost. Človeško nore barve. Biti moder v teh časih je težko: ali te imajo za norega ali pa si dejansko nor - ker ne veš več, kaj je modro in kar neumno. Tako se ta zmeda še pridružuje tolikim, ki jim vsak dan znova pridenemo še kakšno novo. Pravzaprav sploh ni moderno biti moder. Moderno je biti "odštekan", "zadet", "čutiti", moderno je biti čuden in ekstremen v pozitivno ali negativno. Daleč proč od kakih potov razumnosti ... Zakaj bi torej človek prosil za modrost, za razumnost ? Iz istega razloga kot je nekaj premaknilo Božje srce, da je iz kaosa potegnil kozmos, iz teme luč, iz smrti življenje. Iz tega razloga živimo. Oziroma smo živeli. Danes "življenje" pojmujemo kot raztresenost, brezciljno naravnanost, ostajanje sredi nečesa, kar nima imena. Ne živimo. Do življenja nam manjka Beseda, ki v

Javnomnenjska raziskava

Kdo neki je ta »Janez Krstnik«? Javnomnenjski raziskavi o njegovi vlogi – kar se je šepetalo med ljudmi – so upravljavci mnenja hoteli dati težo: za vsako ceno se je treba preriniti do resnice! Z enim samim vprašanjem: »Kdo si ti?« Med ljudstvom se je izoblikovalo troje možnosti, in sicer, da je Janez Krstnik: a) Mesija, odrešenik, (tisti, ki smo dolgo čakali in ki bo z močjo in oblastjo odrešil Izraela izpod sužnosti okupatorja); b) Elija, največji med preroki, nekdo zares pomemben; c) Čisto navaden prerok, kakor toliko drugih samooklicanih prerokov tistega časa, se pravi nekdo, ki hoče vzbujati pozornost. Glede na ljudski glas so ga imeli zelo radi. Vzljubili so ga. Kaj bi človek storil drugega, kot da bi jim prijazno ustregel? Rekel bi, da je Mesija. In po rokah bi ga nosili, vzklikali bi nad njim, ga poveličevali na tak in drugačen način. Z njim bi počeli vse, kar človeku tako zelo ugaja. Bil bi popularen. Koliko je v vašem življenju vredna resnica? Kolikokrat se ljudem pokažete ta

Nekaj ti manjka

Poslanica za Luč miru iz Betlehema 2008 Hej, človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te videl. Nemiren si, begaš in iščeš, hitiš. Drviš, da bi našel, kar si želiš. Samo srečo. Samo srečo želiš. Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te slišal. Razumem te, vem, kaj iščeš. Saj iščeva isto: nekaj, kar bi dalo smisel korakom, upanje stiskam, luč temi. Nekaj manjka, drži? Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi ti rekel besedo. Doslej sem le plaval na svojih oblakih. Dober sem bil in se trudil za vse. A nekaj je manjkalo mojim besedam, korakom, dejanjem in skritim željam. Da bi res videl, da bi res slišal. Da ne bi se gledal z dejanji v zrcalu, da ne bi poslušal le svojih besed. Ta drobna malenkost ... Reciva ji luč. Luč bi mi res spremenila korake. Luč bi mi res osvetlila poti. Luč bi mi dala mir in veselje. Luč bi pregnala strah in obup. Kje bi jo našel, to luč? Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te imel rad. Dolgo sem iskal. A danes ... sem jo našel. V tebi! V t

Enajsta noč: tišina

Mama je izgubila svojega sina v nesreči. Mesec dni je tega. Ona pa še vedno v črni noči in tišini. Izustim nekaj stavkov, rad bi pomagal. Rečem par resničnih stvari ... a kot vedno, resnica boli. Reče mi: "Ne govorite več ... tega." V moji naravi je, da se za vsako napako (preveč) sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, to se je videlo, so me zaskelele svoje lastne besede. Prišla je po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. So bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive. Morda se bom nekoč naučil, da je tema dana človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.

Niccoló Ammaniti: NI ME STRAH

Ponavadi se hitro berljivih knjig ne lotevam, tokrat pa me je prijetno pisanje kmalu spravilo k branju, za katerega rečeš, da ga ne moreš spustiti iz rok. Tale prijazna knjiga mladega italijanskega pisatelja Niccoloja Ammanitija je pritegnila mojo pozornost, ker je bila tako otroška - z vsemi mislimi, brez predsodkov in vsega, kar z leti zrase v človekovem mišljenju. Mestoma moramo zato računati tudi z manj "spodobnimi" opisi. A da ne gre za naslajanje, priča dejstvo, da se ob njih pripovedovalec ne ustavlja za dolgo. Zgodba, napisana skozi oči 10-letnega Micheleja, ki živi v res majhni vasici s štirimi hišami nekje na jugu Italije, nas postavi med žitna polja, po katerih se podi tamkajšnja mladež. Odkrijejo staro hišo, ki se zdi prazna, a v resnici ni tako. Michele sam pride do vznemirljivega odkritja, ki ga sprva napolnjuje s strahom, potem pa ga sčasoma privede do dejanja, ki se ga ne bi sramoval nihče. Kako deček zrase v plemenitost, pravzprav razkrije čisto zadnja stran.

Zvezda

Včasih je težko prebirati prve strani Svetega pisma. Kot bi bral kako nočno moro, kriminalko, ki se šokantno razreši. Še bolj zato, ker se v teh straneh vedno znova najdemo, v tolikih in tolikih padcih slehernega dne, ki jih opravimo na poti do drugega. Da, ni trpljenje to, da se moramo truditi, ampak da smo tudi v svojem trudu lahko tudi poraženi. Vedno na istem koraku: ko v hrepenenju, prizadevanju, delovanju pozabimo na drugega. Prve strani Svetega pisma so zato za marsikoga zelo črne. Črne kot noč, ki se je spustila na človekov um, na njegove odločitve. Lahko nas spravijo v obup, češ: saj nikdar ne bo nič iz nas. Vedeli ste, da pride tu na vrsto nek »ampak«. Vedno je »ampak«, vedno je zvezda v tej noči. Ta zvezda je današnji dogodek. Ta zvezda je Marija. Tisti dogodek nekega navadnega nazareškega dne je naredil posebno stvar. Očistil je naše odločitve. Skozi strah in obup je prodrl, skozi človekovo nemoč in nemgočost situacije, v katero je sam zabredel. Njena privolitev v noči razu

Začetek zgodbe

» Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; « je tak: » Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! « (Mr 1,1.3) Ne gre samo za začetek knjige. Gre za začetek drugačnega sveta. Za začetek novega človeka, človeka, ki mu nad glavo ne bo visel meč usode in ga ne bo preganjal strah. Da, gre za novo knjigo, neslišano pripoved: pripoved vstopa Boga v človeka. Daljna pripoved je to, častitljive starosti. A nova, vsakič nova. Ker gre za pripoved, ki jo mora vsakdo nanovo napisati. Vsakdo, ki si želi živeti. Vsakdo, ki si želi smisla. Vsakdo jo mora nanovo doživeti, nanovo okusiti. Vključno z začetkom. Začne pa se takole: » Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! « Najprej je treba pripraviti Bogu prostor, pot, po kateri bo vstopil v njegovo življenje. Res, Boga si je treba želeti, da lahko začne v nas isto zgodbo, že tolikokrat ponovljeno, a vsakič edinstveno. Zgodbo Boga v človeku. Bog potrebuje prostor v tej zgodbi. Potrebuje pot, da pride vanjo. In to ni mogoče dru

Četrta noč: še vedno potrpljenje

Zakaj noč, ki se dogaja človeku, ne preneha takoj, ko si zaželimo luči? Menda zato, ker mora človek najprej dozoreti za luč. Zori pa skozi temo. Noč sama je sinonim za po-trpljenje, ker v sebi nujno zadržuje nekaj, kar je človeku tako dragocenega. Trpljenje. Trpljenje ga - čeprav zveni še tako nenavadno - pravzaprav usposobi za življenje. Kdor začne trpeti, se spomni, da živi. Odpira ga življenju. Če pa ga odpira življenju, potem ga rešuje. Da, noč usposobi človeka, da si želi jutra. Razen če ... ... je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (Jn 3,19-20) Razen če človek jutra ne pogreša. Če ga pa ne pogreša, ne trpi. Kdor trpi, je že pripravljen, da bo rešen. Saj se skozi temo trpljenja še vedno suka vsaj vonj po luči, če že ne iskra. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vsele

Druga noč: potrpljenje

Vrlina, ki smo jo pozabili na nočni omarici, preden smo stekli v čas, prevračat ure in minute, da bi jih bilo več in več. Zdaj spet stopi na plano: v čas pričakovanja. Pričakovanje je najprej čakanje in kar spomnite se tistega čakanja pred ordinacijo, ko ni ne konca ne kraja vrste. Pričakovanje je tako naporno. Bolj ali manj zato, ker smo se odnavadili potrpljenja. Vse želimo hitro in takoj, to minuto. Jesti češnje decembra, kopati se v morju februarja, pogledati, kaj je na drugi strani sveta. Nekako smo se navadili, da imamo vse takrat, ko si to želimo. Naj bo že danes božič! Tako navadili, da smo to prenesli tudi med odnose z ljudmi. Ljudje pa nismo računalnik ... in ne avtomat. Tudi Bog noče priti takrat, ko se mi to spomnimo. Boga je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost. Sveča gori počasi. Preden dogori, preden dozori, bo še dolga pot. Počasi. Počasi je treba goreti.