Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na junij, 2008

Drago-ceniti

Na internetu me je zadnje dni potegnila oz. obsedla posebna interakcijska stran, na kateri z namišljenim denarjem kupuješ svoje prijatelje oz. njihove slike. Ko »kupiš« katero od njih, se tej osebi na e-pošto posreduje sporočilo, naj pogleda, koliko je zame vredna. 251 denarijev ... ali ni to tako žalostno? Je sicer več kot 30 srebrnikov, a vseeno ... Danes se beseda »ceniti« uporablja samo še za hiše, avtomobile ali posestva. Da nekoga drago-cenimo (da nam je torej dragocen), smo bolj ali manj pozabili. Tako pri vseh nas pada občutek ljubljenosti. In prav kmalu se zgodi, da smo tako nizko, da se čutimo nevredne, da čutimo, da si ničesar ne zaslužimo. Tudi življenja ne več. Škoda nas je. Saj smo vendar vredni več kot veliiiiiiiiko vrabcev. Če pa imajo celo navadni vrabci svojo ceno, jo imamo tudi mi. Vi in nekdo ob vas. Kdaj ste mu/ji to nazadnje povedali? In zakaj bi bilo to tako potrebno in pomembno? Samo zato, ker je zavest, da nas ima nekdo rad, najpomembnejša, da izpolnimo to, kar

Kako Bog piše kartice

Če bi rad kaj povedal človeku, ki ga ne vidim, se usedem za mizo in pišem. Rad bi mu zaželel miru in sreče ob rojstnem dnevu, se pomenil, kako je z njim, mu povedal kaj vzpodbudnega ali se mu potožil o svoji bolečini. Ponavadi pa za tisto klasično pisanje nimam časa. Za take primere je pripravnejši mobilnik. Ali računalnik. Na hitro odtipkam sporočilo in stisnem tipko. In hop, že je pri njem. Za karkoli se že odločim, na koncu mojega sporočanja je vedno ista stvar: pošiljanje. Kajti bistvo sporočila je, da je poslano. Če ni poslano, ničemur ne koristi. Nikogar ne obogati, nikomur ne pomaga. In – ali sploh obstaja? Če ni poslano, je isto, kot da ga sploh ne bi bilo. In vemo, kako si vsak od nas želi dobiti pismo, sporočilo, razglednico ... Pomeni, da se je nekdo spomnil na nas, da smo mu dragoceni. Da mu je mar za nas. Nič drugače ni z življenjem, z ljudmi. Vsak od nas si želi dobiti kako sporočilo, kako pismo. Verjetno je to za koga celo nemogoče, ker se nihče ne spomni nanj. Pa

Vstopnice

Velika pridobitev človeškega rodu so vstopnice. Da, vstopnice za koncerte, filme, predstave, tekme in še marsikaj podobne. In drugačne vstopnice. Zakaj je vstopnica tako velika pridobitev? Ker je vstopnica spričevalo o človeku, ki stoji pred mano in želi vstopiti v moje gledališče, na mojo predstavo. V moje življenje. Mi imamo samo preprosto nalogo: da določimo ceno in na prireditev, na gostijo, bomo dobili samo goste, ki si jih želimo. Tiste, ki si to lahko privoščijo. Tisti, ki si to lahko privoščijo, vstopijo tudi v moje življenje. Tako delajo vse diskoteke, vse kinodvorane, opere, gledališča idr. Zakaj bi kdo delal drugače? Zakaj bi kdo v svoje dvorane spustil nekoga, ki si to ne zasluži? Ti daš denar, jaz ti dam svojo vstopnico. In oba dobiva, kar želiva. Zamisli si, da nekega dne propadejo vstopnice. Kaj pa takrat? Na moje tekme, na moje opere, na moje svečane gostije bi lahko prišel kdorkoli, s kakršnimkoli namenom. In tega si ne bi morda niti zaslužil. In bi lahko prišel.