Besede za srce

Kaj za tvoje in moje telo pomeni voda, ugotoviva šele sredi puščave, kjer ni pipe, do katere bi se preprosto sprehodil in si natočil poln kozarec. In glej, če si z menoj v puščavi, potem hrepeniš samo po bistvenem. Ne po zalogah mesa, niti po skladovnicah tort. Hrepeniš samo po vodi. Po ničemer drugem, samo po vodi. Žeje in puščave ne gre jemati samo na dobeseden način. Je že tako, da slejkoprej pridemo do neke točke, ko se nam zdi, da nam je v življenju vse spodletelo, da nimamo česa pokazati. Da je vse prazno mahanje po zraku. Utvara, zabloda. Celo vase podvomimo, v smisel svojega bivanja. In seveda, če sploh je Bog, da nam daje tolike preizkušnje. »Zakaj nas je odvedel v puščavo? Da pomrjemo?« Kakor Izraelci, tako mi. Ko so bili na poti v obljubljeno deželo, ko so takorekoč opravili že večino poti s prehodom skozi smrtno morje, so podvomili, ali gre za pravo odločitev. »Ali je Gospod med nami ali ne?« Slediti Bogu in njegovim norim idejam? Oprosti, Bog, toda to

... te trojanske konje Konji so lepe živali. In pametne tudi, pravijo. Zato vsakemu od vas privoščim kakega lepega konja. Res. Samo pozabiti ne smete, da je za konja potrebno ogromno časa in sredstev za vzdrževanje. In kolikor vas poznam, so vam takšne konje že ponujali. Za velike denarje, za velike odpovedi, za nahranjenje velike želja. In verjetno ste malce zmajevali z glavo, češ, to ne bo šlo, ne moremo si ga privoščiti. Pa so vam dobrohotno ponudili, da vam ga ponudijo za kakih 50 % manj. Se je že bolje slišalo in računica ... se je tudi že skoraj izšla. Sprejmete ponudbo ... in konj je vaš! Ponos hiše in soseske! Toda ponoči, ko človek ne misli in je slepo zaverovan v svoje sanje, vaš ponos postane poguba! Kar vam je bilo prej v veselje, vam je naenkrat napor in mučenje, pobira vam čas in moči, ki bi jih lahko porabili za toliko stvari, ki jih potrebuje vaša družina. A ne gre drugače. Vaš konj pač potrebuje čas in sredstva in ... Imate dovolj velik hlev? Preden ga napoln

Se spomnite, kako lepo ste se imeli ob svoji poroki? Kako je bilo vse lepo in krasno, smiselno in razumljivo? Je minilo, res. A je še vedno v vas, kajne? Prav je tako. In kakšno življenje imate danes? Lepo? Težko? Kakšnega Jezusa vidite danes v svojem življenju? Takega, ki govori lepe stvari? Zahtevnega? Prijaznega? Dobrohotnega? Okrvavljenega? Mrtvega? Ni kaj, dobro veste, da je potrebno v življenju stopiti in premagati tudi težke stvari. A kaj naj nas takrat drži pokonci? Kaj naj nam takrat daje smisla in moči, ko se vse poruši, ko izgubimo vse, na kar smo stavili, ko ni ničesar, na kar bi se lahko oprli? Takrat se je potrebno vrniti na začetek. Na tisti prelepi dan, ko nam je nekdo pokazal, kaj je naše življenje in zakaj smo tu. Na tisti dan, ko se nam je vse zdelo tako dobro in smiselno. Tudi danes, pa naj smo v dobrem ali slabem delu poti, naš smisel še vedno priteka iz istega izvira. Še vedno smo na isti poti, namenjeni na isti cilj. Jezus ve, da nas

(Anja Kranjc, Ogledalo, mavec, 2006) Če ste vsaj malo samokritični, potem se danes skupaj z menoj v tem dogodku gotovo počutite domače. Da, govorimo o svoji vsakdanjosti. Vsakdanjosti, ki ima v sebi vse polno vprašanj. In mi smo tisti, ki moramo ta velik kup vprašanj razrešiti s svojimi odgovori. S svojimi odločitvami. In tu se stvar zaplete ... Človek je sicer res dober v svojem bistvu, dobrota pa je videti drugega, t.j. stopiti v odnos. In če smo res bitja odnosov (kar mi verjetno lahko vsak pritrdi), potem je njegovo edino poslanstvo biti dober. Do problema pa pride, ker hoče včasih človek v svoji svobodi prekiniti odnos, ostati samo na svojem bregu, pri svoji koristi. In v svojem zaprtem pogledu misli, da pomeni biti Bog – stopiti iz odnosa, ostati sam in biti nad drugim. Kako zelo se zmoti! Ko človek podleže prepričanju, da bo postal Bog, če se pokaže kot samostojen in neodvisen, kot nekdo, ki mu nihče ne ukazuje in ki edini ve, kaj je prav (ki je sam, brez o

Saj ne, da čutim kako posebno dolžnost danes kaj napisati na tale moj e-listič ... Ampak morda je treba. Torej ... meni in tebi! Malo me je streslo, ko sem danes zjutraj stopil v kapelo. Ne zato, ker je bilo mraz. Ampak ker sem vstopil tako resno in s strogim obrazom, na ustih pa: "Daj mi, Jezus, da žalujem ..." In potem berem ... naglas, pred vsemi ... "Ko se pa ti postiš, pomazili svoj obraz ..." In navdušen razlagam, da post ni čas zadrtosti in zatiranja. Da je čas osvobajanja od razvad samega sebe. Da je post čas, ko naj bi se več srečevali z drugim in Drugim ... Kako pa naj se srečujem, čemernega obraza? Kdo me bo prenašal, vsega zamorjenega? Že tako imamo v toliko in toliko srečanjih opravka z nekimi težkimi obrazi ... in naj bom še jaz nosil kaj takega okoli? Hvala lepa za tak post. "... pomazili svoj obraz ..." Si predstavljam, da pomeni pomaziliti pokazati, da praznuješ. JA! Glej, ko se srečujem s teboj in z Bogom ... in ko hodim sebi naproti (kar

Vi ste norci! Morda to nočete biti in se ogorčeni sprašujete, kako vam lahko neki kaplan sploh reče kaj tako poniževalnega. Toda če se imate za kristjane, potem ste norci. Naj malce razložim, da me ne boste napačno razumeli. Če ste danes vsaj malce prisluhnili Jezusovim besedam v evangeliju, ki so pravzaprav opis, kakšni naj bomo kristjani, potem lahko skupaj z mano ugotovite, da se je Jezusu preprosto zmešalo. Ta Jezus hoče, da bi postali norci. Kajti nič drugače kot norce gleda svet na tiste, ki jih Jezus postavlja za zgled: uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne pravičnosti, usmiljene, čiste, miroljubne, preganjane, zasramovane. In če hoče biti kdo kristjan, potem mora biti norec. Ne jaz ne Jezus ne misliva, da ste norci. Res ne. A to misli svet. Zakaj bi bil žalosten, ko pa se lahko prepustiš omami? Zakaj bi bil usmiljen, ko se lahko maščuješ za vse slabo? Zakaj bi bil krotek, če imaš moč, oblast, denar? Zakaj bi bil – slaboten, zakaj bi se umikal, č