Besede za srce

Tik preden mi zbeži ta 007 ... Je potrebno ozreti se nazaj? Ta 007 je pravzaprav dal nekaj bistvenega za moje življenje ... tako bistvenega, da se še vedno ne zavedam, kako nekaj velikega je pravzaprav to ... Bi še vedno v samem naslovu pisalo samo "marko" brez "kaplana" spredaj ... Pogled nazaj je vedno malce otožen. Tak sem po naravi. Čeprav vem, da prihaja toliko novih izzivov in novih veselj ... Toda zadaj je nekaj zelo lepih stvari, dobrih korakov in toplih rok, ki so kot nek potisk v nova obzorja. Seveda, tudi bolečine so zadaj ... a verjetno nujno potrebne. In ugotovitev, da živim v dveh svetovih hkrati. Sveža. Od včeraj zvečer. ;) Vsekakor ... posebno leto 007. Upam in želim (meni in tebi) zelo posebnega leta 008!

Ob tem tako znanem dogajanju po Jezusovem rojstvu se počasi odpravimo nekam globoko, nekam notri se umaknemo. In začnemo gledati to tožno zgodbo povsem drugače – kakor v ogledalu. Da, tako se dogaja meni in moji družini. Kakor se je dogajalo z Jožefom in Marijo z malim Jezusom v naročju, tako se dogaja z mojo družino. Toliko stvari ji streže po življenju. Toliko dejavnikov skuša ukrasti nekaj, kar je samo družinskega – in to, kar ji daje življenje. Glej, iz dneva v dan se nad našo družino spušča meč, da bi jo razbil in razdelil. Saj jih poznate, te meče, ki visijo nad mojo družino: pomanjkanje časa, egoizem in zapiranje vase in denar in nočno življenje in ... še mnogo jih je. In je potrebno bežati ... Kam? Le kam? Človek bi zbežal k vplivnim sorodnikom; človek bi se zatekel k nekomu, ki bi ga s svojo oblastjo odkupil. In prav se nam zdi – rešiti, kar se rešiti da, kolikor je mogoče brez pretresov, čimbolj potihem in s čim manj žrtvami. Človeške oči s človeškimi rešitvami. Zato grem

Kaj so videli tiste davne noči pastirji na poljanah malega mesteca? Dve ubogi duši, ki nista imeli kje prespati. In skrb in jok. Tesnobo v srcu, njim tako znano. Zaskrbljenost nad prihodnostjo in uklonjen hrbet. In noč, temno noč. Eno daljših, tako dolgih ... Samo to? Ne, videli so tudi zvezde. Potem angelske prikazni, razsvetljeno noč in neke besede o detecu. Potem nasmehe na obrazih, opranih strahu. In Mater ... in očeta ... in malo, najmanjše dete na svetu. Samo to? Ne. Ne samo to. Našli so Besedo, ki so jo od nekdaj nosili v srcih. Našli so luč, da bi videli domov. In so našli ... upanje. Ni potrebno, da močno napenjamo misli. Vsak od nas vidi, kar so tiste noči videli pastirji. Tesnobo in skrb in jok in težka bremena ... in noč. V svojem, v tolikih drugih življenjih. Kar so videli tiste noči pastirji, najmanjši med najmanjšimi, zaničevani in ničvredni ljudje. Tudi mi smo v tej noči. V noči, ki je drugačna ... od tiste noči dalje. V naših nočeh prihaja Nekdo, ki na

Hvalevredno, tole Jožefovo dejanje, kajne? Naredil je res nekaj plemenitega ... V svoji veliki dilemi, ko se je kar od nekod pojavil otrok pod srcem njegove zaročenke, se je bil pripravljen v svoji veliki ljubezni do Marije njej raje odpovedati, kot pa da bi jo (kar bi bilo po pravilih) prepustil sramoti in kamenjanju. Toda pri svetem Jožefu ne cenim toliko tega njegovega plemenitega dejanja , temveč ga veliko bolj spoštujem zaradi dejstva, ki je sledilo po tem. Namreč to, da je spremenil svoje mnenje in svojo odločitev in sprejel nekaj, kar se mu je še pred nekaj trenutki zdelo nespametno in skorajda noro. Upal si je prevzeti vso negotovost, ki mu jo v družbi prinaša noseča žena. Upal si je spremeniti zgodovino zaradi Božjega posega v njegovo življenje. Zato ga tako cenim. In to niso stvari, ki bi bile odmaknjene v smetišče zgodovine. Takšne odločitve so pomaknjene tudi v naš čas, v naše dneve in korake. Gre za stvari, v katere se težko podamo. Stvari, v katere dvomimo, da so pr

O, Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega in segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti. Ne spomnim se, da bi kdaj izrazito hrepenel po modrosti. Zdelo se mi je pač, da je modrost nekaj starinskega in predvsem ... razumarskega. Prav zato je nisem maral preveč. Pustil sem modrost, da je tam, kjer je, sam pa sem se raje oklepal stvari, ki so mi bile blizu. Verjetno bi mi pri tem zapisu mnogi, ki so me že tedaj poznali, znali oporekati, češ: »Kako da nisi bil razumarski, če pa si dobival same petke?« Drugi bi se samo nasmehnili in si v mislih prebudili vse tiste besede, ki so tako ali drugače označevale »piflarja«. Ne eni ne drugi niso imeli prav. Pa tudi jaz ne. Sedaj pravzaprav spoznavam, da modrost ni neka miselna sposobnost, ampak da je to gledanje na življenje. In odločanje v njem. Zato je bilo pravzaprav vse, kar sem srkal v tistih in tudi sedanjih letih, pravzaprav graditev modrosti ... drugače rečeno, svojega razmišljanja v sedanjem tr

Ni ga hujšega čakanja od tistega, pri katerem čakaš zaman. Mi boste pritrdili? Kar nek strah se rodi torej v nas, če se vsaj za trenutek zazdi, da bo to naše čakanje brezvezno – če bomo na koncu tako ali drugače razočarani. Tak (ali vsaj podoben strah) je prijel tudi Janeza Krstnika. Tako velikega moža ... Nenadoma se mu je zazdelo, da morda trpi in dela za nepravo stvar. Zazdelo se mu je, da gre vse narobe, da je pravzaprav njegovo početje brez pomena. Tega se je ustrašil: da bi bilo morda vse njegovo življenje samo tratenje časa ... da ne bi ničemur služilo ... Ali ne pride tudi vsak od nas kdaj v tako občutje? Naše življenje je takšno čakanje. Čakanje, pri katerem ne poznamo konca. Vsak od nas lahko doživi podobno krizo, kot jo je doživljal Janez. Želimo si potrditve, da je naša odločitev za Boga prava. Da svojih moči, prizadevanj in čustev ne zastavljamo zaman. Da je – kot bi rekel s priljubljeno frazo – nekaj za tem. Velikokrat boste slišali – in morda ste že – , da je vaša vera b

Gotovo ste že slišali, s čim je tlakovana pot proti peklu. Še ne? No, pa vam povem, da je ta pot lepo tlakovana … in na teh prekrasnih kamnih piše: »Jutri bom začel.« Dragi moji, skrajni čas je! Ni več kaj čakati! Danes je treba začeti ravnati pot. Ne jutri, danes. Sporočilo, ki ga danes prinaša Janez Krstnik, je – to morate reči – preveč resno, da bi človek ob njem ostal ravnodušen, če mu je kaj mar za svoje življenje. Ta preprosti mož misli samo na bistvo. Zato je njegovo sporočilo in opozorilo pač treba jemati resno. Morda mislimo, da Janez danes govori samo farizejem in saducejem. Toda če podrobno pogledamo njegove besede, potem bomo videli, da se v njih še kako najde vsak od nas: »Si obrodil svoj sad? Si spremenil svojo pot? Si postal boljši?« Danes spet lahko kimamo in skrušeni priznamo: »Da, res bi lahko postal boljši.« Toda vse bo zaman, če prav danes, prav zdaj ne bomo sklenili, kako lahko postanemo boljši, kaj je potrebno v našem življenju spremeniti in

Spomnim se tistih dni, ko nam je mati zamesila kruh. Spomnim se, kako je po hiši prijetno zadišalo in smo vsi komaj čakali, kdaj bomo lahko odtrgali košček od še prevročega kruha in ga s slastjo pojedli. Spomnim se tistih dni. Mati nikdar ni bila tako lepa kot tedaj, ko nam je mesila kruh. Pa čeprav jo je oblival pôt in je bila oblečena v revno obleko. Ne, nikakor ne bi spadala na naslovnico kake revije. A v njej je bilo nekaj tako lepega … Pravzaprav ne vem, kaj. Morda ravno to, da je prav v teh vsakdanjih kretnjah izražala, kaj v resnici nosi v sebi. Ko je mesila kruh, je vanj podajala besede, nežnost, ljubezen, milino, pa tudi svoj trud s tem kruhom … potila se je, ko ga je mesila. Ni bilo lahko. Pa ga je vendar zamesila … Ta kruh smo bili mi, ki smo ga čakali, da pride iz peči. V nas je polagala svoj zgled, ki je bil v njenih dejanjih. Ker nam ni dajala samo besed, zato je bila tako lepa. Ker smo lahko jedli iz njenih dejanj, skrbi, trpljenja … pa tudi veselja.

Ko vam rečem »čakanje«, večina med vami dolgočasno povesi oči, saj se spomni na tisto mučno preživljanje časa v vrsti pred rdečim semaforjem, pred blagajno v trgovini ali na železniški postaji. Čakanje, da, vse preveč ga je v našem življenju. In spet čakanje. Čakanje nate, Gospod? Naj bo torej ta naš advent takšne vrste čakanje? Lahko je. Lahko čakamo, da ga bo čimprej konec, da bomo že odrajžali ta »veseli december« in da se spet vrnemo v stare tirnice. Toda kaj pusti v nas tako čakanje? Samo olajšanje, da končno spet lahko pohodim plin in oddrvim po novih kilometrih neopaženih lepot. Je torej potrebno čakati drugače? Da. Toda kako? Tako kakor nam svetuje Jezus. Kako? V strahu pred tem, da nas pohodi smrt? V negotovosti, ker nimamo pojma, kdaj bo prišel ta dan? Ne. Pač pa v »aktivnem« čakanju. Čakajoči v tem »položaju« ne drži križem rok. Ne vda se v usodo. Tisti, ki tako čaka, dela, rase, gradi svoje življenje; si prizadeva, upa … in hkrati nikdar ne poz

Popoldne se že nagiba proti tretji uri in nekaj čudnega je v zraku. Dva človeka stopata po cesti, eden se vrača od razprodaje, nabit s polnimi vrečkami, drugi si mane roke, potem ko je z goljufijo mastno zaslužil. Obema hitijo po glavi iste misli, čeprav se nista videla še nikoli poprej: »Kakšen uspeh! Kakšna sreča!« V tej svoji zamišljenosti prideta pred nosečo ženo z otrokom v naročju. Sedi pred vhodom nekega mogočnega podjetja in tiho ihti, otrok se stiska k njej. Premalo neopazna je bila, da bi jo kar izpustila izpred oči. Je že prepozno, je pač vstopila v njuno življenje … Sicer z veliko nerodnostjo in očitnim nezanimanjem prideta do osnovnih informacij: žena je vdrugo noseča. Zato je ostala brez službe, ki ji je navrgla tistih ubornih 400 evrov. Brez hiše, to je mož pustil v igralnici. »Patetična podoba,« si misli drugi. Prvi nerodno pogleduje sem in tja, od polne vrečke proti materi z otrokom, pa spet nazaj. Medtem režejo zrak nepredstavljivo grde opazke: »Kj

Kako je naš svet okrašen z lepimi kamni (prim. Lk 21,5) in vsakovrstnimi okraski. In pomembno se nam zdi vse, kar naredimo za dober izgled. Toda … »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite , ne bo ostal kamen na kamnu , ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6). Drugače povedano: ko kaj od tega, kar se samo vidi, ne bo veljalo nič. Zdi se mi, da nam je čas podobe tako zelo blizu. Delamo za svoj videz: s kakšnim avtom se bom vozil, kako bom oblečen, kako me bodo videli drugi ljudje. Saj ne, da bi bilo kaj narobe s tem. Samo … počasi pozabljamo, da v tistih dneh to kaj dosti ne bo veljalo. »Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba« (Lk 21,11). Vse to bo uničilo, kar mislimo, da je pomembno. Kar je zunanje. Podoba je postala religija. Make-up religija. Religija, ki nam ustvarja votlo lepoto. Lepoto, ki se na zunaj kaže v lepih besedah, dejanj, ki naj bi zrasla iz njih, pa kar ni in ni. Lepoto, ki vse zapravi za zunanjost, za

Mogoče naslov koga spominja na tistega z Johnom Malkovichem . Ne, nisem tako premeten, da bi zdaj resničnost poskušal vzporejati s kakim filmskim likom. No, mogoče bi še šlo, če bi film sploh videl. Tako pa ... ostajam samo pri naslovu. In kaj je moralo biti tako čudnega in neverjetnega, da je ta neznani Poljak zašel med vrstice mojega tipkanja? Nič tako neverjetnega, če drži naslov tega bloga ... Naj se predstavim, sem Adam W. Gorycki Zdaj je že dva dni nazaj ... Toda v torek po maši, ki sem jo tako zelo močno občutil (mimogrede, praznovali smo sv. Stanislava, zavetnika mladine ;) ) se pred vrati zakristije pokaže nek mladenič, ki sprašuje po monsinjorju. "Jaz nisem monsinjor, lahko ga grem pa iskat." V polomljeni angleščini, seveda. Še par izmenjav besed in že mi je jasno, da je iz Kielc na Poljskem in da na avtoštop in peš potuje v Padovo: "K mojemu prijatelju, sv. Antonu." In seveda. Nima kje ostati, zato je prišel k nam. Msgr. jasno: tu ne more ostati. Razen če

Biti John Malkovich ... hm, morda bo koga pritegnilo ...

Danes je nekako tak dan, ko ves čas nekam leti. Ne da bi ga mogel ujeti. Dan, ko se tako malo naredi ... Pa vendar je treba tudi v njem živeti. In v tem letenju se kdaj pa kdaj tudi obesim na kako besedo, ki jo kdo pusti na svet. Od volitev dalje je malo težko. Ne zato, ker je zmagal Türk. Bolj me bolijo besede, ki jih te dni berem na komentarjih pod novicami. Kako malo je v srcih Slovencev vredna Cerkev ... Mislim, da je Slovencem dovolj križanja in molitvic. Rabimo pravega vodjo in ne župnika! RKC pa naj pase svoje ovčke in se ne vtika v državo! Razen če bo začela plačevat davke. Rajš nacionalist kot pa cerkvena podgana. Pa naj si misli vsak, kar hoče. V spodbudo mi je vseeno to, da je očitno že prav tako. Da se uresničujejo Jezusove besede o preganjanju ... Čeprav ne smem pozabiti, da je lahko to tudi njegov opomin ... Koliko živim to, kar pridigam? Ja, hitro, hitro se bom moral skupaj s Cerkvijo vprašati, kakšnega me vidijo drugi. Če so te besede, ki jih berem, prave, potem je neka

Kaj bo, ko pride tisti dan, za vsakega določen? Prepričan sem, da ste že kdaj pomislili na to. Kakšni občutki so vas prevevali? Morda groza? Negotovost? Strah? Ali pomirjenost? Vse je odvisno od tega, kaj človek nosi v srcu. Oziroma kakšne oblike je njegova vera. Je to vera, ki stavi le na človeško moč ali tista, ki v svojem življenju pusti, da deluje Bog? Tista prva, človeška, na žalost prevladuje tudi v večini t.i. »kristjanov«. Nekako 64 %, ki pravijo, da ne verujejo v posmrtno življenje. Toda kjer pade vera v posmrtno življenje, tam pade vera v Božjo moč. In v Boga tudi, pravzaprav. Toda v svojo moč je lahko verovati, dokler je obraz mlad in polne roke moči. Dokler gre vse kot po maslu in se zdi, da bolje sploh ne bi moglo biti. Potem, ko ostarim, potem se zavem, da je pravzaprav moja moč v primerjavi z že majhnim prehladom bore slaba. Da v bistvu ne morem narediti kaj zares odločilnega, korenitega. Da ne morem zasukati sveta. Celo svoje roke ne … Verjetno zato t

Ej, kakšno veselje povzroča v nas sveti Martin! Da je vendar spet čas, ko odidemo v hram in nazdravimo s kozarcem novega. Verjetno zato, ker je to čas zrelosti. Čas, ko je vendarle dozorelo, kar smo pripravljali toliko časa, v kar smo vlagali toliko svoje moči. Sam ne vem, kako je srkniti nekaj svojega vina in se z radostjo v srcu ozreti po polnih sodih. Se mi pa dozdeva. In me začne spominjati na neko drugo dozorevanje, na sok nekega drugega vinograda … V ta čas zrelosti torej prijaha na konju Martin. Ne kot nekdo, ki bi se opijanjal z novim vinom, tudi ne nekdo, ki se masti s pečeno gosjo. Kot nekdo, ki sredi zime trga svoj plašč, da bi ga dal nekomu, ki potrebuje pomoči. Kaj ima torej Martin z vinom? Eh, pozabimo že na vino. Zrelost, ta je prinesla Martina med nas. Zanj namreč lahko rečemo, da je dozorel – v tem nenavadnem dejanju trganja plašča. Nekako je uvidel, da je lahko njegov največji dar, če da samega sebe. Ne, da tega reveža pošlje po obleko na Karitas, ampak da mu da s

Zakaj je hotel Zahej videti Jezusa? Je bila za to kriva Jezusova popularnost po vseh tistih čudežih, ki jih je storil? Morda res. Toda če bi to držalo, potem bi Zahej ne splezal na drevo, ampak bi se skušal preriniti do Jezusa in se ga dotakniti. On pa ga je hotel samo videti. Iskal ga je. Zdi se, da ga je iskal že prej. Da ob cesto ni prišel samo zaradi mase ljudi, ampak ker je slutil, da mu lahko samo pogled na Jezusa da tisto, kar je že celo življenje iskal. Najprej po napačnih poteh. Iskal ga je v denarju, v bogastvu, pa ga ni našel tam. Potem je vendarle našel pot. Spoznal je, katera je Jezusova pot, »kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4). A ni ga mogel videti na tleh. Preveč je bil potopljen v svoje slabosti. Moral se je dvigniti nad to, kar je s seboj nosila množica: moral se je dvigniti nad denar, nad tekmovalnost, nad prerivanje za čimboljši položaj. Spoznal je, da v tem ni sreče. Imel je prav. Jezus je res šel tam mimo. In ni opazil tolikih obrazov, ki s

"En sončni žarek je dovolj, da z njim razsvetlimo veliko teme." (Frančišek Asiški) Stopam po pokopališču, ki se vije navkreber. Kot da grem na romanje, se zdi ... Potem postojim pred grobom ... pred koščkom zemlje, kjer je telo mojih rajnih. Nič ne kaže žalosti. Niti drevo, ki se mrtvi ob pokopališkem zidu ... Ne, niti listje, ki pada na tla, nima nič otožnega v sebi. Skozenj vendar proseva tisto čudežno lepo in toplo sonce. Novembra. Ne, tokrat te včasih tako premočene zemlje ne poliva dež. Niti kake druge slane kaplje. Le srce drhti - ne zato, ker bo minulo - ampak ker ne more dočakati, da se jih spet dotakne - tistih, ki so že prenehala biti. In nosijo mir. Po takem miru drhtijo. Zato moja prošnja Očetu ... in Materi ... prošnja za luč in mir. Še sklonim se in z dlanmi v obrazu prikličem njihove obraze predse. Potem sežem na tla in namesto svečke na grob položim droben kamenček ... naj sveti raje moja molitev in misel nanje, kamenček pa naj bo znamenje, da sem jim blizu, č

Kaj je tisto najbolj strašno pri tem prazniku vseh svetih, se sprašujem. Zakaj strašno? Nemalo sogovornikov v preteklih dneh mi je potožilo, da komaj čaka, da minejo ti prvi novembrski dnevi. Da so jim grozni, so rekli. Zakaj je potemtakem Cerkev (in pravzaprav tudi država) v naše življenje vstavila to grozoto? Morda se nas ob njih poloti strah pred vsak dan bolj zajedajočo temo v svetlobo dneva. Morda hlad. Morda vonj po trohnobi. Morda. A mislim, da je za vse pravzaprav kriv zven človeške minljivosti, ki se krepko oglaša v njih. Minljivosti, ki kar ne stopi v jezik našega časa. Ko gledam reklame za kreme proti staranju in čudovito olajšanje pri pralnih praških, sem v to še bolj prepričan. Strah pred smrtjo … naj še kdo reče, da v tem hitenju in grabežljivosti ni strahu pred smrtjo. Če v obzorju nimate še nečesa za njim, potem le hitite, ker se lahko vse skupaj konča prav kmalu. Joj, da se vse konča, to nas vznemirja. In misel na tiste, ki so že doživeli ta »konec«. O, naši rajn

Ena večjih duhovnikovih skušnjav je, da se pri svojem delu zanaša samo na svoje moči. Da pravzaprav pri svojem delu ne išče dobrega ljudi in slave Boga, ampak svoj ugled in priljubljenost. To, da vam povem lepo pridigo, da mi gre pri delu s skupinami, da mi uspe komu kaj dobrega svetovati, vse to me lahko prevara s tem, da si začnem misliti, kako uspešen sem. Da je vse to iz mene … in da si zaslužim slavo in hvalo. Kako se motim! Delam dobra dela, tako kot farizej, a v njih ni ljubezni. Morda so zato moji padci in neuspehi, ko koga kar ni k skupini ali ko mi gre pri verouku vedno slabše, znamenje, naj neham računati nase in naj v svoje delo povabim Boga. Naj pustim, da On dela po meni … saj je pravzaprav to moje poslanstvo: da kažem nanj, ne pa nase. To pa najbolj naredim, če jih ne opravljam za zahvalo, ampak preprosto zato, ker imam rad človeka. Tudi naša dobra dela in molitve – ali jih ne kdaj opravimo samo zato, da bi nas ljudje videli in nas pohvalili? In če nas n

Morda me je včeraj malo streslo, da nihče ni prišel k študentski skupini. Bolj bo treba migati ... vstopiti v življenja ljudi. Pravzaprav sem danes premišljeval, zakaj se je sploh treba truditi za vse te skupine. Zakaj vabiti, spodbujati ... Ni ta beseda odkritje Amerike, a zame je dragocena za delo naprej: treba je spominjati, da mora človek poskrbeti za svoje srce. Treba mu je dati možnost. Treba mu je postati nekdo, ki se zanima, kako je z njim. Treba mu je nekoga, ki ga ima rad ... Pa ni to samo služba kaplana. Poglej sočloveka. Ko ga vidiš, te spomni, da ga potrebuješ in on tebe. Ko daš košček srca, pa pridobiš še en dan. Drugače bi lahko vsakdo imel svoj svet. Samo zase. Kako dolgočasno ...

Kar nekaj časa traja, da se avtobus romarjev prebije skozi vse skalnate puščave na Sinajskem polotoku. Le malo življenja je v njih. Kakšna vztrajna palma ali tamariska, ki je s svojimi koreninami ubežala pred peklensko vročino. Težko je verjeti, da je tukaj kaj življenja vrednega. In po vseh ovinkih, ko se oko že navadi značilne rdečine skal in rumenih silhuet peska, se naenkrat pred teboj razprostre naselje palm v skromni dolinici. Da, kraj, kjer je Izrael premagal Amalečane. Po tolikem blodenju v puščavi najdeš kraj zmage. Kraj veselja. Potrditve, da je Gospod s teboj … in da te je hotel privesti na ta kraj, da bi to spoznal. Dolga je naša pot, ko ne čutimo Božje roke v svojem življenju. Ko se nam zdi, da nas Bog ne sliši, da mu je vseeno za trpljenje, ki ga preživljamo. Morda komu kdaj že opešajo roke. In človeku se zdi, da moli zaman. Da zaman vpije z glasom deseterih gobavcev. Pa vendar je naša pot usmerjena mimo smrti v življenje. Mimo puščave, da bi začutili vrednost

Bi rekel, da sem se kar malo zanemaril, kar zadeva moje internetno pisanje. Morda zato, ker si nisem vzel časa, da bi malce razmišljal o vsem tem, kar se mi te dni dogaja. Človek se dokaj hitro privadi na vsako življenjsko stanje ... in tako sem se tudi jaz. Dnevi tečejo, kot bi bili v tirnice stoletij postavljeni že toliko in toliko let. Pa so se še nedavno sukali po drugih deželah, raziskovali drugačne svetove, čeprav so mislili, da so že v isti deželi ... Joj, kako se človek lahko tako zmoti! Ko misli popolnoma nekaj drugega, pa se mu svet obrne, kot bi ga imel za morca (tukaj se mi je zatipkalo ... :) hotel sem zapisati "norca", pa je m tako blizu n-ja ... pa se mi je zdelo, da je bolje, da pustim; navsezadnje tudi paše, da ga ima za zamorca, kajne?). No, kaj pretresljivega ravno nisem doživel. In tako človek pozabi opazovati tiste majhne dragocenosti, ki so mu vsak dan na novo položene pred prag. Nikar ne pozabi nanje, ti, ki to bereš. Morda je to tista rešitev, ki ti jo

Po dolgem času spet slišimo besedo o Jezusovem čudežu. Enem izmed mnogih, ki pa nas vendarle lahko spet potegne v pravo smer razmišljanja o človekovem bogastvu. Da, tale Jezusova peripetija nam odkrije še enega od vidikov, ki nam pokaže, kaj je človekovo pravo bogastvo. Najprej življenje. Gobavci so namreč k Jezusu prišli po novo življenje, saj niso bili bolni samo na telesu, ampak tudi na duši. Gobavci so bili namreč izključeni iz družbe. Vsi so se jih na daleč izogibali. Potem pa so bogastvo stvari, ki se nam zgodijo »med potjo« (Lk 17,14). Neopazno. In glejte, prav med potjo se nam zgodi toliko lepot, ki jih morda sprva niti ne opazimo. To so čudeži življenja. Stvari iz Božje roke, ki nam očiščujejo gobe z našega telesa. Ki naše življenje lepšajo in ga delajo bolj vrednega. Kaj je npr. večji čudež od nekoga, ki te objame po težkem dnevu, ko so te vsi obsojali? Ali ni to čudež, da se mati namesto splava odloči za otrokovo življenje? Ali da nas doma pričaka otrok, ki nam steče v naroč

Ni potrebno veliko pisati o malih stvareh. O malenkostih življenja, o katerih sem že toliko razmišljal in vedno ponavljal mnenje, da so boljše in pomembnejše od velikih stvari. Ker so tako prisrčno zakrite s svetlobo dneva, da jih tako hitro lahko prezreš ... a ko enkrat vstopiš vanje, se znajdeš v neskončno velikem svetu - in to v vsaki od njih. Ena taka mala stvar me je presenetila včeraj ... in mi zvedrila bivanje v Novi Gorici. Nikoli, nikoli ne bi pričakoval, da bi se mi zgodilo kaj takega ... V pisarni, ki je povezana z našo zakristijo sem se zatopil v besedilo, ki mi razlaga, kako naj sprejemam prijave za evropsko novoletno srečanje mladih v Ženevi. Nato pa me preseneti glas župnika, ki me kliče, da me nekdo želi. "Da bi naročili sveto mašo," pomislim in rutinirano odvihram v smer njegovega glasu. In tam na vratih - mala družinica, oče, mati in mala hči, ki navihano steče do mene in mi podari eno od tistih malih stvari tega sveta - majčkeno risbo, ki jo je narisala - z

Imeti bogastvo! Človekova daljna želja, starejša kot zvezda, ki se je včeraj utrnila z nočnega neba – da bi imel bogastvo, vpliv in oblast. Da bi nekaj pomenil. Da bi ukazoval. Da bi se vse vrtelo tako, kot on želi. Vendar niso vsi bogataši, ki jim je dano vse to, pravega kova. Ne, nekateri prav pregrešno zaostajajo. Danes vam bi rad predstavil pravega bogataša, da ne bi kdo šel v napačno smer, ko smo že slišali o njegovi izkrivljeni podobi. Človek, ki vam ga predstavljam, je prišel do bogastva po dokaj nenavadni poti. Za to bogastvo ni bilo potrebno kako posebno strokovno znanje ali visoka izobrazba. Aha, boste rekli, da je spet eden od tistih, ki jim v življenju vse uspeva. Pa ni bilo tako. Bogastva k tej osebi ni prinesla igralska sreča, bogastva ni prinesel »jackpot« ali sedenje na stolu poleg Jonasa. Niti ta oseba ni imela premožnih staršev. Ne. Tej osebi pravzaprav ni bilo postlano z rožami. Bila je ženska na daljnem vzhodu. Pridno dekle, ki pa je že pred poroko zanosila. Rodila

Tu, pod nami, v naši garaži, so mleko in moka in riž … Tu, pod nami, so majhni tega sveta. Morda bi spet lahko govoril o neenakosti današnjega sveta. O večanju bogastva bogatih in revščine revnih. Lahko bi preletel časopise, ki pozabljajo na slednje. Lahko bi se ustavil ob naši oglasni deski v veži in nekje v ozadju ugotovil, da to nikakor ni od nas oddaljena zadeva, temveč da so materialno revni tudi dejansko sredi med nami. Kot ubogi Lazar. Toda ne smem pozabiti na cel kup revežev današnjega sveta, ki jih sicer ne vidimo pred vrati, kakor ubogega Lazarja, ampak za mizo. Tiste, ki jim nič ne manjka; ki se oblačijo v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostijo (prim. Lk 16,19). Da, ko zamenjamo svoj pogled in iz zunanjosti preidemo na notranjost, ko gremo na drugi svet , potem se slika obrne na glavo. Naenkrat je bogatin na dnu, revež pa na vrhu. Prepad med tema dvema svetovoma pa ostaja … Prav tisti so (ali smo) namreč pravi reveži. Zanje so mleko in moka in riž ner

Prav zanimivo se mi je zdelo, ko me je pred tednom dni nek moj veroukar iz 8. razreda (morda celo mimogrede) pobaral, kaj je smisel življenja. Takoj sem popadel njegovo idejo in jo uporabil za naslednjo temo naših srečanj. Za današnjo temo, torej. In res, danes stopim v učilnico, poln pričakovanja, kaj bomo pogruntali. Dobili so celo domačo nalogo, da morajo v desetih stavkih ubesediti, kaj je zanje "smisel življenja". Rad bi videl tvoj obraz, ki to bereš, kako bi se obnašal ob njihovih izjavah. Jaz sem postal malo zaskrbljen. Ne še takrat, potem ko je bilo ure konec ... ko se človeku odpre čas za razmišljanje. Še najbolj sem bil pretresen ob izjavah, da si je treba poiskat službo, se ožent, postati star ... in potem ... umreti. "Samo to?" sem vprašal. Lahko si misliš, kakšen je bil odgovor. Eden od njih je bil tudi, da je smisel življenja umreti ... S čim se polni ta moja mladina?! Ne bi si mislil, kako strašno v-prihodnost-ne-zazrta je naša družba, če ne bi prišel

Dan, ko sem prvič zapisal: "Čas majhnih želja" v mojo vizitko na gmailu, je bil dan moje bolezni. Seveda z mislijo na tisti znan pregovor, ki še kako drži ... Ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko si bolan, samo eno ... Normalno torej, da sem se osredotočil na svojo edino željo ... zato "čas majhnih želja" ... pa sem kmalu opazil, da tega napisa ni potrebno še odstraniti ... ta čas kar ostaja in ostaja ... in z njim moje majhne želje ... Če bi mi torej nekako v teh dneh prišla pod prste kaka radodarna zlata ribica in bi mi zastonj (!) izpolnila (celo) tri želje, potem bile to tri majhne želje ... Prva želja, draga ribica ... zdravje. Ne samo zame. Za vse moje, ki bolehajo te dni ... Pa naj gre za navadno smrkanje, ležanje v vročinski neznosnosti ali za slabokrvnost ;) Druga želja ... da jutri - če že mora - pade malo dežja ... toliko, da počisti, ne da spet vse uniči ... Tretja želja ... da bi znal najti v sebi tiste male želje in zanje prositi ... In bi ribica odplava

Nikoli si nisem mislil, da je krst tako lepa stvar. Morda sem njegovo lepoto prvič tako močno občutil, ker sem prvič stal ob krstilniku in z vodo pomagal odpreti vrata novega življenja štirim čudovitim otrokom. Smrt je bila to, da, smrt staremu življenju, a začetek novega. In glej, ta veliki dar, da v trenutku zastonj dobiš novo srce ... Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. (Ezk 36,26) Oj, kakšna radost me je prevzemala, ko sem gledal to predanost Gospodu! Ko sem gledal mladost, ki se je odločila popolnoma darovati Bogu. Dominik, Jakob, Lara in Matej niso samo dali, ogromno so dobili ... tako ogromno, da se niti mi, ki smo stali ob njih, ne zavedamo, kako veliko darilo je pravzaprav to. Mislim, da sem ob tem lepem (tu prvič začutim, da je "lep" tako skromen izraz ...) občutil vsaj košček veselja, ki je streslo svet ob Jezusovem vstajenju. Da, praznik NOVIH SRC je bil to! Praznik, ki je tudi nas

Ko smo že mislili, da počasi razumemo Jezusa, se spet začenjajo njegove čudne, nerazumljive besede. Tudi prilika o krivičnem oskrbniku, ki jo poslušamo danes, spada med te »ta čudne«. Ampak, če si pošteno priznamo, ali vsaka Jezusova prilika (ali vsaj večina od njih) je za naš svet čudna in nerazumljiva? Vendar čudnost prilike o izgubljenem sinu človek še nekako sprejme. Saj gre vendar za dobro stvar, četudi nas malce moti (ne)pravičnost. Toda pri tej priliki, ko Jezus položi v usta gospodarja pohvalo pri goljufanju krivičnega oskrbnika, gre pa že čez vse meje. Mar Jezus s tem hvali goljufanje? In še dostavi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom« (Lk 16,9). Kaj je to? Nas Jezus vabi k slabemu? Seveda ne. S priliko o krivičnem oskrbniku Jezus noče poveličevati nepoštenih del. Saj nikjer ni rečeno, da krivičnega oskrbnika gospodar ni kaznoval, mu naložil plačila tega, kar je zapravil od njegovega imetja. Res pa ga je pohvalil, »da je preudarno ravnal« (Lk 16,8), da se je znašel v

Težka Jeruzalemska pot … Ne samo, da se spotikamo ob kamenje, tudi ob Jezusove besede se spotika moj razum. In nenazadnje me preseneti še odziv: ob vseh teh težkih besedah odhajamo t.i. »verniki« ali »pravični« in se mu približujejo cestninarji in grešniki. … Se mu približujemo mi sami. Le da ne več kot »pravični«, ampak kot grešniki. Kot grešniki … Da, šele kot grešniki lahko počasi začnemo obujati minule poti in dejanja … Jim prisluhniti, jih razumeti … vsaj nekoliko razumeti. Dejanja in poti, ki so resda od osebe do osebe različne, pa nas vendarle družijo v eni stvari. Lahko da naša pot v grobem ni podobna poti izgubljenega sina. Nismo zapravili svojega premoženja za neumnosti, tudi nismo živeli razuzdano, niti nismo jedli slabše od svinj. Toda lahko se kdaj pa kdaj spoznamo kot starejši izgubljeni sin … ko si mislimo, da je naša pridnost zveličavna, medtem ko ostaja naše srce hladno za sočloveka. Mislimo, da smo dobri in si v mislih goreče ponavljamo: »Glej, toliko let ti služim in

Ne, to ni reklama za križ. Je samo spomin na današnji dan, ko v brevirju berem same lepe stvari o križu ... Bolj slaven in še bolj častit kot ceder libanonskih les, na tebi raste žlahtni sad, prinaša vsem življenja dar. ... Pozdravljen, sveti križ, ti čast sveta, edini up, ki daješ mir srca, v nevarnostih rešilno znamenje, drevo življenja, sladek sad rodiš. Zakaj ga torej nihče ne mara? Morda zato, ker je treba, da njegovi sadovi ne zrasejo niti tako hitro kot jabolka, ampak mnogo mnogo kasneje ... Tudi midva jih bova brala šele dosti korakov kasneje ... Morda takrat, ko bova stala pod njim in skušala razumeti, da je le za križem najti resnično veliko stvar - človekovo neminljivo veselje ... ki ga ne razume svet ... Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo; zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet. Takega veselja pa ti najbolj od srca želim!

Vse bolj resno in težko postaja na tej poti v Jeruzalem za Gospodom. Vse težje so njegove besede, vse bolj korenite in zahtevne. Kot da ne bi želel, da bi še kdo stopal za njim … In kakor potrditev se usujejo besede iz Knjige modrosti: »Kateri človek more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13) To še posebno lahko zatrdimo ob današnjih Jezusovih besedah. Kdor ne more zavrniti, oz. sovražiti svojega očeta, mater in vse svoje bližnje ter povrh še svoje življenje, naj ne hodi za menoj. Ta dela račun, ki se ne bo izšel. Zida stolp, pa ne ve, če ga bo dokončal. Gre v boj, ki ga ne more dobiti. Gre v Jeruzalem in ne ve, ali bo sploh prišel vanj. Zato se Jezus, ko grejo velike množice za njim, obrne, jih ustavi in jih želi ponovno spomniti, kaj pravzaprav je krščanski poklic. Iti v Jeruzalem namreč ne pomeni iti na fešto, ampak v trpljenje. Odpovedati se sebi in lahkim rešitvam za ceno zveličanja. Zato: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more bi

Realnost je del sveta, v katerem sem ... Primorske novice so jo tudi zame ubesedile ... ZALOŠČE Bližnjica skozi predor usodna za 72-letnega domačina Preveč tveganih 226 metrov V enem od predorov na redko rabljeni progi po Vipavski dolini se je v sredo smrtno ponesrečil 72-letni Dornberžan. Peš jo je mahnil skozi železniški predor, morda po bližnjici, a prav v času, ko mimo pelje eden od dveh potniških vlakov na relaciji Nova Gorica- Ajdovščina. “V sredo ob 15.50 uri se je na železniški progi Ajdovščina-Nova Gorica, v predoru pred naseljem Zalošče, zgodila železniška nesreča, v kateri je ena oseba izgubila življenje.” Tako se začenja policijsko poročilo o še eni smrtni nesreči na železniških progah po Sloveniji. Vendar je zadnja povsem drugačna kot tiste, ki so v minulih tednih dvignile veliko prahu. Tokrat je umrl pešec, ki je hodil po progi. Okoli 16. ure so policisti, reševalci in gasilci prihiteli do 226 metrov dolgega ravnega železniškega predora Dornberk na robu Zalošč, skozi ka

Morda samo za pisk vlaka ... ki sem ga slišal, ko smo stopali proti cerkvi. V albi, z vijolično štolo, za menoj pa žara pokojnega strica, ki tega piska ni slišal dva dni poprej ... Karkoli že je, težko je. Zelo težko. Težko je verjeti, da se to lahko zgodi tudi v tvojem sorodstvu. Pa se. Kar groza me je, ko pomislim na to. Kar ne morem verjeti ... Ne, to se ni zgodilo. In mož, ki je bil tako vsakdanja silhueta v tvojem življenju, izgine izpred oči ... Ne veš, od kdaj ... in do kdaj ... A ostane mi tista preprostost, ki je nihče ni bil sposoben posnemati. Prav zato, ker je bila nekega posebnega formata, nekega posebnega karakterja, ob kateri si se lahko le nasmehnil. Bil je svoje sorte človek, s težkim življenjem prepasan, a obdan s tako svetlimi očmi, da si lahko na prvi pogled videl, da je to, kar se ti kaže, le on sam, in nič več. Nobenega narejanja. Njega samega sem imel pred seboj. In to je tisto najbolj posebno, kar mi je pustil. Da si tak, kakršen si, in da se pustiš ljudem, da

Kdaj pa kdaj se ob požvižgavanju kake popularne melodije kar zdrznem. Skozi misli mi šine dejstvo, da pravzaprav niti nisem pomislil, kaj je njeno sporočilo. Enkrat ta teden je do podobnega občutja pripeljala moje misli uspešnica angleškega pevca Freddieja Mercuryja, ki pravi: »Love me like there's no tomorrow« ali v blagoglasni govorici »Ljubi me, kot da jutri ne obstaja.« Dragi Freddie, mar je tvoja pesem glas današnjega sveta? Le od kod njen tako odmevajoči zven? Aha. Morda jo poznam, ker nam zveni v glavi, ko posedamo otroke pred televizorje in računalnike ali ko speljemo traso avtoceste čez najrodovitnejšo zemljo. Morda sem si jo zapomnil, ko smo si jo požvižgavali, ko smo pospravljali ostanke nerojenih v koše za smeti. Ali pa jo je pel otroški pevski zbor ob polaganju temeljnega kamna za novi casinò … Ne spomnim se natanko. Morda je vse to le iz nekih temačnih sanj, iz katerih se bom zdaj zdaj prebudil in vse bo spet lepo in prav … A kaj, ko ne sanjam. Je mar mogoče, da smo p

Človek se vrne nekam v svoj notranji svet ... vsake toliko. Posebno takrat, ko se mu zameri zunanji svet. Potem išče neke znake, ključavnice, ki bi ga popeljale tja - v lastno srce. Kakršnokoli razglabljanje in tuhtanje v tem primeru odpade. Ne, te ključavnice ne moreš najti s umevanjem, zanjo se moreš preprosto podati na pot. Storiti korak. In glej, ključavnica pride sama ... Imel sem srečo, da sem danes za dobro uro ostal sam med vinogradi. In vinogradi so ravno v najlepši podobi sedaj ... nekateri že obrani, drugi še ponosno nastavljajo soncu in vetru svoj sad ... Veter ... spet je mršil lase, ta veter. Ravno dovolj, da se je v nosnicah kot vremenski možiček sprehajal vonj po marsičem, kar sem našel kot otrok. Vonj po stisnjenih tropinah ... nekaj čarobnega je v njem ... Nekaj, kar ti prinese spomine na prijetnost in grenkost minljivosti. Ja, prihaja tak čas ... čas novih začetkov in čas minljivosti ... Pravzaprav vedno znova nekaj začenjamo. Začenjamo šolsko, pastoralno, veroučno l