Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava. In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18) »On pa je govóril o templju svojega te
Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik) Prepustitev Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz. Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki